»Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes nam evangelij spregovori o kralju, ki pripravlja svatbeno gostijo za svojega sina (prim. Mt 22,1-14). Gre za mogočnega človeka, ki pa je predvsem velikodušni oče, ki vabi, da bi podelil svoje veselje. Še zlasti razodeva dobroto njegovega srca dejstvo, da nikogar ne primora, povabi pa vse, četudi je ta njegov način izpostavljen možnosti zavrnitve. Opazimo, da pripravlja gostijo in zastonj ponudi priložnost za srečanje, za praznovanje. To je to, kar Bog pripravlja za nas, to je, gostijo, da bi bili v občestvu z Njim in med sabo. In nas, vse nas, je Bog povabil. Toda svatbena gostija zahteva od nas čas in vključenost, zahteva »da«, odzvati se Gospodovemu povabilu, a pri tem nas pušča svobodne.

Poglejte na to vrsto odnosa, ki nam ga Oče ponuja. Kliče nas, da bi bili z Njim, vendar pa nam pusti, da sprejmemo ali ne sprejmemo povabila. Ne ponuja nam podložnega odnosa, ampak očetovskega in sinovskega, ki pa je vsekakor pogojen z našo svobodno privolitvijo. Bog zelo spoštuje svobodo, zelo jo spoštuje. Glede tega sv. Avguštin uporablja zelo lep izraz, ko pravi: »Bog, ki te je brez tebe ustvaril, te ne more brez tebe odrešiti« (Sermo CLXIX, 13). Vendar ne zato, ker ne bi bil zmožen, saj je vsemogočen, ampak ker je ljubezen, popolnoma spoštuje našo svobodo. Bog se predlaga, nikoli pa se vsiljuje.

Vrnimo se k priliki. »Kralj, pravi besedilo, je poslal svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar niso hoteli priti« (v. 3). Poglejte dramo zgodovine: »ne« Bogu. Zakaj torej ljudje zavračajo njegovo povabilo? Gre za neprijetno povabilo? Nikakor, pa vendar, pravi evangelij, »ti pa se niso zmenili in so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji« (v. 5) Niso se zmenili, ker so mislili na svoje stvari. In ta kralj, ki je Oče, Bog, kaj stori? Se ne zaustavi in nadaljuje s povabili, še več, razširi povabilo, dokler ne najde nekoga med reveži, ki ga sprejme. Med tistimi, ki vedo, da nimajo mnogo drugega, številni pridejo, vse dokler se ne napolni dvorana (prim. vv. 8-10).

Bratje in sestre, kolikokrat se ne zmenimo za Božje povabilo, ker smo z mislijo zaposleni pri svojih stvareh! Pogosto se borimo, da bi imeli prosti čas, a danes nas Jezus vabi, da najdemo čas, ki nas osvobaja. Ta je, da se posvetimo Bogu, ki nas razveseli in ozdravi srce, ki poveča v nas mir, zaupanje in veselje, ki nas rešuje zla, osamljenosti in izgube smisla. Vredno je, saj je lepo biti z Gospodom in mu napraviti prostor. Kje? Pri maši, v poslušanju Besede, v molitvi in tudi v dejavni ljubezni, saj ko pomagamo tistemu, ki je slaboten ali reven; spremljamo tistega, ki je sam; poslušamo tistega, ki prosi za pozornost; tolažimo tistega, ki trpi, smo z Gospodom, ki se nahaja v tistem, ki je pomoči potreben. Mnogi pa mislijo, da je to »izguba časa« in se tako zaprejo v svoj zasebni svet in to je žalostno. To torej poraja žalost. Veliko žalostnih src je zaradi tega, ker so zaprta.

Vprašajmo se torej. Kako jaz odgovorim na Božja povabila? Kakšen prostor mu namenjam skozi dneve? Je kvaliteta mojega življenja odvisna od mojih poslov in od mojega prostega časa ali pa od ljubezni do Gospoda in do bratov, še zlasti do najbolj pomoči potrebnih? Vprašajmo se o tem.

Marija, ki je z enim »da« napravila prostor Bogu, naj nam pomaga, da ne bomo gluhi za njegova povabila.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 15.10.2023)

Papež uporabil Avguštinove besede: »Bog, ki te je brez tebe ustvaril, te ne more brez tebe odrešiti«