Spodbude in nagovori papeža Frančiška

»'Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj' (Lk 4,20). Ta prehod v evangeliju vedno naredi vtis, saj predstavlja prizor, v katerem si predstavljamo trenutke tišine, ko so bili pogledi z neko mešanico čudenja in nezaupanja osredotočeni na Jezusa. Vsekakor pa vemo, kako se je končalo. Potem ko je Jezus razkrinkal lažna ?napačna pričakovanja svojih rojakov, so vsi v shodnici »pobesneli« (Lk 4,28), šli ven in ga izgnali iz mesta. Njihove oči so bile osredotočene na Jezusa, toda njihova srca se niso bila pripravljena spremeniti na njegovo besedo. Tako so izgubili življenjsko priložnost.

»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen [...] ne da se razdražiti, ne misli hudega […] vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« (1 Kor 13,4a-5b.7) 

»Srce razumnega išče znanje, obraz bedakov pa se pase na neumnosti. Neumnost je veselje za brezumnega, pameten človek pa hodi po pravi poti. Kjer ni posveta, se izjalovijo načrti, kjer pa je veliko svetovalcev, se uresničijo. Strah Gospodov je vzgoja za modrost, pred častjo pa je ponižnost.« (Pr 15,14.21-22.33)

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Danes, na peto postno nedeljo, ko se že približujemo Velikemu tednu, nam Jezus v evangeliju (prim. Jn 12,20-33) pravi nekaj zelo pomembnega: da bomo na križu videli njegovo in Očetovo slavo (prim. vv. 23.28). Toda kako je mogoče, da se slava Boga razodeva ravno tam, na križu? Lahko bi si mislili, da se to zgodi z vstajenjem, ne pa na križu, ki je poraz, polom. Vendar pa nam danes Jezus, ko govori o svojem trpljenju, pravi: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča« (v. 23). Kaj nam hoče reči?

»Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih. Kar ste se od mene naučili, prejeli, slišali in videli, to delajte. In Bog miru bo z vami.« (Flp 4,8-9)

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Na to četrto postno nedeljo nam evangelij predstavi lik Nikodema (prim. Jn 3,14-21), farizeja, enega od prvakov med Judi (prim. Jn 3,1). On je videl znamenja, ki jih je Jezus storil, v Njem je prepoznal učitelja, poslanega od Boga in je šel ter se z njim srečal ponoči, da ga ne bi videli. Gospod ga sprejme, se z njim pogovarja in mu razodene, da je prišel, ne da bi svet obsodil, ampak da bi ga rešil (prim. v. 17). Zaustavimo se in razmislimo o sledečem: Jezus ni prišel, da bi svet obsodil, temveč, da bi ga rešil. To je zelo lepo.

»Napuh je osovražen pri Gospodu in pri ljudeh (...) Zakaj se prevzemata prst in pepel (...). Začetek človekovega napuha je odpad od Gospoda, prevzetnež oddalji srce od svojega Stvarnika. Gospod je mogočnežem prevrnil prestole in na njih mesto posedel krotke može.« (Sir 10,7.9.12.14)

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes nam evangelij predstavi trd prizor Jezusa, ki izžene trgovce iz templja (prim. Jn 2,13-25), Jezusa, ki prežene prodajalce, prevrne mize menjalcem in vse posvari rekoč: »Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« (v. 16). Zaustavimo se pri nasprotju hiša in tržnica, saj gre za dva različna načina, kako priti pred Gospoda.

»Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu. Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo.« (Gal 5,24-26)

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Evangelij tokratne druge postne nedelje nam predstavlja dogodek Jezusovega spremenjenja (prim. Mr 9,2-10). Potem ko je učencem napovedal svoje trpljenje, je Jezus vzel seboj Petra, Jakoba in Janeza in se povzpel na visoko goro in se jim tam fizično pokazal v vsej svoji svetlobi. Tako jim je razkril smisel tega, kar so preživeli skupaj do tega trenutka. Pridiganje o Kraljestvu, odpuščanje grehov, ozdravljenja in znamenja, ki jih je storil, so namreč bile iskrice veliko večje luči: Jezusove luči, Luči, ki je Jezus. In od te luči učenci ne smejo nikoli več odmakniti oči, še zlasti v trenutkih preizkušnje, kakor bodo tisti prihajajočega trpljenja.