Tisti dan pa je bila sobota. Ljudje iz vasi so čakali na zahod in potem ko je bilo konec zapovedanega počitka, so šli ven in prinesli pred Jezusa vse bolnike in obsedene. In On jih je ozdravil, a je prepovedal demonom razodevati, da je On Kristus (prim. vv. 32-34). Od vsega začetka je torej Jezus pokazal svojo prednostno izbiro za trpeče tako na telesu, kot v duhu. To je Jezusova prednostna izbira, da se približa osebam, ki trpijo tako na telesu kot v duhu. Ta prednostna izbira je Očetova, ki jo On udejanja in razodeva z dejanji in z besedami. Njegovi učenci so bili očividci tega. To so videli in so potem pričevali. Toda Jezus jih ni hotel imeti samo za gledalce njegovega poslanstva. Vključil jih je, jih poslal in jim dal oblast ozdravljati bolnike in izganjati demone (prim. Mt 10,1; Mr 6,7). To se je brez prekinitve nadaljevalo v življenju Cerkve vse do danes. Pomembno je, da poskrbeti za bolnike različnih vrst ni za Cerkev izbirna dejavnost, ne nekaj dodatnega, ne, poskrbeti za bolnike različnih vrst je sestavni del poslanstva Cerkve, kakor je bilo to za Jezusovo poslanstvo. To poslanstvo je, da prinesemo trpečemu človeštvu Božjo nežnost. Na to nas bo čez nekaj dni, 11. februarja, spomnil Svetovni dan bolnikov.
Resničnost, ki jo trenutno živimo na svetu zaradi pandemije, napravlja to sporočilo še posebej aktualno, to bistveno poslanstvo Cerkve. Jobov glas, ki odmeva v današnjem bogoslužju, je znova razlagalec naše človeške pogojenosti, ki je tako vzvišena zaradi dostojanstva, a istočasno tako krhka. Pred to resničnostjo se vedno v srcu porodi vprašanje: Zakaj?.
Na to vprašanje Jezus, Učlovečena Beseda, odgovori, a ne z razlago, zakaj smo tako vzvišeni zaradi dostojanstva, a tako krhki zaradi pogojenosti. Jezus na ta 'zakaj' ne odgovori z razlago, temveč s svojo navzočnostjo ljubezni, ki se skloni, prime za roko in pomaga vstati, kakor je storil Petrovi tašči (prim. Mr 1,31). Skloniti se, da bi ponovno dvignili drugega. Ne pozabimo, da je edina zakonita oblika, edini zakoniti način, da gledamo neko osebo od zgoraj navzdol ta, ko iztegneš roko, da bi ji pomagal vstati. Edina! In to je poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal Cerkvi.
Božji Sin ne razodeva svojega gospostva 'od zgoraj navzdol', tudi ne na daljavo, temveč z bližino, z nežnostjo, s sočutjem. Bližina, nežnost in sočutje so stil Boga. Bog postaja naš bližnji z nežnostjo in sočutjem. Kolikokrat v evangeliju beremo, da je pred problemom z zdravjem ali kakršnim koli problemom imel sočutje. Jezusovo sočutje, Božja bližina po Jezusu je stil Boga. In današnji evangelij nas spomni, da ima tudi to sočutje svoje korenine v intimnem odnosu z Očetom. Zakaj? Ker se je Jezus pred zoro in po zahodu sonca umaknil in ostal sam, da bi molil (prim. v. 35). Od tu je zajemal moč za izpolnitev svojega poslanstva s pridiganjem in ozdravljanji.
Sveta Devica naj nam pomaga, da se bomo pustili ozdraviti Jezusu, saj to tako zelo potrebujemo, vsi, da bomo potem tudi mi lahko priče ozdravljajoče Božje nežnosti.« (Papež Frančišek pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 7.2.2021)
Papež Frančišek: Stil Boga je njegova bližina, ki se izraža po sočutnem Jezusu
