»Vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. Odrešeni smo bili namreč v upanju.« (Rim 8,22-24)

»Dragi bratje in sestre, dober dan!

Pred kratkim smo praznovali vnebovzetje Jezusove Matere. Ta skrivnost osvetljuje dopolnitev milosti, ki je oblikovala Marijino usodo in osvetljuje tudi naš cilj. Naš cilj so nebesa. S to podobo Device, ki je vzeta v nebesa, bi rad sklenil cikel katehez o starosti.

Na zahodu Marijo zremo upodobljeno v višavi, odeto v veličastno svetlobo, na vzhodu pa je upodobljena leže, speča, obdana z apostoli v molitvi, medtem ko jo vstali Gospod drži v rokah kot deklico.

Teologija je vedno razmišljala o odnosu med tem edinstvenim »vnebovzetjem« in smrtjo, ki je dogma ne vsebuje. Mislim, da bi bilo še pomembneje pojasniti odnos med to skrivnostjo in vstajenjem Sina, ki nam vsem odpira pot k porajanju življenja. V božjem dejanju ponovne združitve Marije z vstalim Kristusom ne gre zgolj za preseganje običajnega razkroja telesa zaradi človekove smrti; ne samo to, temveč gre za vnaprejšnje telesno vnebovzetje življenja Boga. Vnaprej je dopolnjena usoda, ki nas zadeva: v skladu s krščansko vero je namreč Vstali prvorojenec med mnogimi brati in sestrami. Vstali Gospod je tisti, ki je šel prvi, ki je prvi vstal; mi bomo šli kasneje, vendar nam je to namenjeno: vstati.

Lahko bi rekli – sledeč besedam, ki jih je Jezus rekel Nikodemu –, da je nekako podobno, kot bi govorili o drugem rojstvu (prim. Jn 3,3-8). Če je bilo prvo rojstvo na zemlji, je to drugo rojstvo rojstvo za nebesa. Ni naključje, da apostol Pavel v besedilu, ki smo ga prebrali na začetku, govori o porodnih bolečinah (prim. 8,22). Tako kot smo takoj, ko pridemo iz telesa svoje matere, še vedno mi, isto človeško bitje, ki je bilo v maternici, tako se po smrti rodimo v nebesa, v Božji prostor, in smo še vedno mi, ki smo hodili po tej zemlji. Podobno se je zgodilo z Jezusom: Vstali je še vedno Jezus; ne izgubi svoje človeškosti, tega, kar je živel, niti svoje telesnosti; ne, saj brez nje ne bi bil več On, ne bi bil Jezus: torej s svojo človeškostjo, s tem, kar je živel.

O tem nam govori izkušnja učencev, ki se jim je prikazoval štirideset dni po vstajenju. Gospod pokaže rane, ki so zapečatile njegovo daritev; vendar pa te niso več grdobija bolečega ponižanja, ki ga je prestal, temveč neizbrisen dokaz njegove zveste ljubezni do konca. Vstali Jezus s svojim telesom živi v Božji trinitarični intimi. In v njej ne izgubi spomina, ne zapusti svoje zgodovine, ne razpusti odnosov, ki jih je živel na zemlji. Svojim prijateljem je obljubil: »Ko odidem in vam pripravim prostor – šel je, da bi nam pripravil prostor, vsem nam –, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« (Jn 14,3). In On bo prišel, ne bo prišel le na koncu za vse, ampak bo prišel vsakič za vsakega izmed nas. Prišel nas bo iskat, da nas bo peljal k sebi. V tem smislu je smrt neke vrste korak k srečanju z Jezusom, ki me čaka, da bi me peljal k sebi.

Vstali živi v Božjem svetu, kjer je prostor za vsakogar, kjer se oblikuje nova zemlja in gradi nebeško mesto, človekovo dokončno bivališče. Ne moremo si predstavljati tega spremenjenja naše umrljive telesnosti, vendar smo prepričani, da bo to ohranilo prepoznavne naše obraze in nam omogočilo, da bomo v nebesih Boga ostali ljudje. Omogočilo nam bo, da bomo z vzvišeno ganjenostjo sodeležili neskončno in radostno izobilje Božjega stvariteljskega dejanja, katerega neskončne pustolovščine bomo osebno živeli.

Ko Jezus govori o Božjem kraljestvu, ga opiše kot poročno gostijo, kot praznovanje; čaka nas praznovanje s prijatelji; kakor delo, ki naredi dom popoln ali kakor presenečenja, ko je žetev bogatejša od setve. Če resno vzamemo evangeljske besede o Kraljestvu, postanemo bolj občutljivi, da se radujemo delujoče in ustvarjalne Božje ljubezni ter nas postavi v sozvočje s ciljem življenja, ki ga še nismo videli in ga sejemo. V naši starosti, dragi in drage sovrstniki – govorim »starčkom« in »starkam« – v naši starosti postanejo »detajli«, ki sestavljajo življenje – božanje, nasmeh, kretnja, delo, ki je cenjeno, nepričakovano presenečenje, gostoljubno veselje, zvesta vez – še pomembnejši.

Bistvo življenja, ki nam je bolj dragoceno, ko se bližamo svojemu slovesu, nam postane dokončno jasno. Ta modrost starosti je kraj našega pripravljanja, ki osvetljuje življenje otrok, mladih, odraslih in celotne skupnosti. (Mi) »stari« bi morali biti to za druge: luč za druge. Vse naše življenje se zdi kot seme, ki bo moralo biti zakopano, da se bosta rodila njegov cvet in sad. Rodilo se bo skupaj z vsem drugim na svetu. Ne brez porodnih bolečin, ne brez bolečin, vendar se bo rodilo (prim. Jn 16,21-23). In življenje vstalega telesa bo stokrat in tisočkrat bolj živo, kot smo ga okusili na tej zemlji (prim. Mk 10,28-31).

Dragi bratje in sestre, ni naključje, da vstali Gospod medtem ko čaka apostole na bregu jezera, peče ribe (prim. Jn 21,9) in jim jih potem ponudi. To dejanje pozorne ljubezni nam daje slutiti, kaj nas čaka, medtem ko potujemo na drugi breg. Da, dragi bratje in sestre, posebej vi ostareli, najboljše v življenju šele pride. »Ampak mi smo stari, kaj več moramo še videti?« Najboljše v življenju šele pride. Upajmo, upajmo na to polnost življenja, ki nas vse čaka, ko nas Gospod pokliče. Naj nam Gospodova in naša Mati, ki je šla pred nami v raj, povrne trepet pričakovanja; ne gre namreč za anestezirano pričakovanje, za naveličano pričakovanje; ne, gre za pričakovanje s trepetom, je pričakovanje: »Kdaj bo prišel moj Gospod? Kdaj bom šel lahko tja?« Prehod skozi tista vrata povzroča malo strahu, ker ne vem, kaj pomeni ta prehod, vendar pa te vedno naprej vodi Gospodova roka; in ko se pride skozi vrata, je praznovanje. Bodimo pozorni, vi dragi »starčki« in drage »starke«, sovrstniki; bodimo pozorni, On nas čaka; samo en prehod in nato praznovanje. Hvala.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI. v Vatikanu, 24.8.2022)

Sveti oče sklenil cikel katehez o starosti. Naš cilj so nebesa