»Dragi bratje in sestre, dober dan!

V evangeliju današnjega bogoslužja Jezus vabi k razmisleku o našem pogledu in o našem govorjenju. Pogled in govorjenje.

Najprej glede pogleda. Lahko zapademo v nevarnost, pravi Gospod, če se osredotočimo na to, da gledamo iver v očesu brata, bruna v svojem očesu pa ne opazimo (prim. Lk 6,41). Drugače rečeno, biti zelo pozorni na pomanjkljivosti drugih, čeprav na tiste majhne kot je iver, pri tem pa resno zanemarjati svoje tako, da jim damo majhno veljavo. Res je, kar pravi Jezus, saj vedno najdemo vzroke, da krivimo druge, sebe pa opravičujemo. Večkrat se pritožujemo nad stvarmi, ki niso v redu v družbi, v Cerkvi, v svetu, ne da bi najprej to postavili pod vprašaj in ne da bi se zavzeli spremeniti najprej same sebe. Vsaka rodovitna, pozitivna sprememba se mora začeti pri nas samih. V nasprotnem primeru ne bo spremembe. Toda, razloži Jezus, če tako delamo, je naš pogled slep. In če smo slepi, si ne moremo domišljati, da smo voditelji in učitelji za druge, kajti slepi ne more slepega voditi (prim. v. 39), pravi Gospod.

Dragi bratje in sestre, Gospod nas vabi, da ponovno očistimo svoj pogled. Najprej od nas zahteva, da pogledamo vase in prepoznamo lastno bedo. Kajti, če nismo sposobni videti svojih napak, nas bo vedno vodilo v to, da bomo povečevali napake drugih. Če pa priznamo svoje napake in svojo revščino, se za nas odprejo vrata usmiljenja. In potem, ko smo se pogledali od znotraj, nas Jezus vabi, naj gledamo druge, kakor to počne On, - to je torej ta skrivnost: gledati na druge, kakor to počne On, - ki ne vidi predvsem zla temveč dobro. Tako nas gleda Bog, da v nas ne vidi nepopravljivih napak, temveč vidi v nas otroke, ki pogrešijo. S tem je spremenjen zorni kot, saj ni več osredotočenosti na napake, ampak na otroke, ki pogrešijo. Bog vedno loči osebo od njenih napak. Vedno v prid osebe. Vedno verjame v osebo, ter je vedno pripravljen odpustiti napake. Vemo, da Bog vedno odpušča. Vabi nas torej naj počnemo enako, da ne iščemo v drugih zla, temveč dobro.

Po pogledu nas Jezus danes vabi, naj razmislimo o svojem govorjenju. Gospod razloži, da »usta govorijo to, kar kipi iz srca« (v. 45). Res je, da potem kako nekdo govori, takoj opaziš to, kar ima v srcu. Besede, ki jih uporabljamo, spregovorijo o nas kakšni smo. Toda včasih polagamo malo pozornosti svojim besedam in jih uporabljamo na površinski način. Toda besede imajo težo. Omogočijo nam, da izražamo misli in čustva; da spregovorijo strahovi, ki jih imamo in načrti, ki jih nameravamo udejanjati; blagoslavljati Boga in druge. Žal pa lahko z jezikom tudi povečamo predsodke, postavljamo prepreke, napadamo in celo uničujemo brate. Z jezikom lahko uničimo brate. Opravljanje rani in obrekovanje je lahko bolj ostro kot nož! Dandanes, še zlasti v digitalnem svetu besede drvijo, toda preštevilne nosijo s seboj jezo in nasilje, povečujejo lažne novice ter izkoriščajo kolektiven strah, da bi razširjale popačene ideje. Diplomat, ki je bil generalni sekretar Združenih narodov ter je dobil Nobelovo nagrado za mir, je dejal, da je »zlorabljanje besed enako kot zaničevati človeško bitje« D. HAMMARSKJÖLD, Tracce di cammino, Magnano BI 1992, 131).

Vprašajmo se torej, kakšno vrsto besed uporabljamo. Besede, ki izražajo pozornost, spoštovanje, razumevanje, bližino, sočutje ali pa besede, katerih namen je pokazati nas lepe pred drugimi? In še, govorimo krotko ali pa onesnažujemo  svet z razširjanjem strupa preko kritiziranja, pritoževanja, povečevanjem razširjene agresivnosti?

Marija, na katere ponižnost se je ozrl Bog, Devica tišine, ki jo bomo sedaj molili, naj nam pomaga očistiti naš pogled in naše govorjenje.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 27.2.2022)

Papež Frančišek: Gospod nas vabi, da očistimo svoj pogled in svoje govorjenje

Papež Frančišek ponovil vabilo k molitvi in postu za mir v Ukrajini