Tisti čas je Jezus nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge, povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hôtel dvigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govóril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 18,9-14)

Jezus vabi k molitvi, da bi prav videli sebe in bližnje

Prilika, ki smo jo pravkar slišali, nam je najbrž dobro poznana. Tudi v naših jaslicah smo jo že večkrat predstavili. Tokrat sem se najprej ustavil pri tem, komu jo je Jezus povedal. Ste opazili, na koga jo je naslovil? Na tiste, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge. Zanimivo, mar ne? Ko je Jezus opazoval ljudi okrog sebe, je videl, da se imajo nekateri za boljše od drugih. Vemo, da so Judje na splošno prezirali Samarijane, farizeji so se zgražali nad javnimi grešniki ipd.

Ugotovila sem, da me zelo razjezijo/spravijo v žalost/počutim se ponižano čisto dobronamerna dejanja. Zanima me, kako naj se tega lotim, kako naj si pomagam, kje tiči vzrok. Spomnim se treh primerov: