Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Lk 18,1-8
Jezus nas izziva z zelo radikalnim vprašanjem: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Ob tem se nam nujno postavi vprašanje: Kaj je vera? Ob priliki o vdovi in sodniku bi lahko sklepali, da je vera nadležno vztrajanje pri iskanju pravice. Pa je to res vera? Nadležnih in nezadovoljnih ljudi, mislim, da ne manjka. Tudi če so ti med verniki, nisem ravno prepričan, da Bog to pričakuje od nas.
Kaj je torej vera pri tej ženi? Vdova se ni hotela sprijazniti s krivičnostjo sveta in sodnika. Verjela je v poštenje, ki mora obstajati. Ni se odpovedala idealom v srcu. Mislim, da Jezus hvali prav to. Ne verjamem, da bi jo hvalil, če bi bila trmasto zagledana v svoj prav in vztrajala pri svojem.
Gre torej za komaj opazno razliko. Vera žene se skriva za dejanji, ki bi lahko bila tudi negativna, a jih dela dobra prav temeljni motiv, ki je vera. Kaj je torej vera? Globoko hrepenenje, ki ga je v nas položil Bog. Lahko bi rekli, da gre za hrepenenje po enem, resničnem, dobrem in lepem, kot je filozofske pojme (unum, verum, bonum et pulchrum) preslikal na Boga Sv. Tomaž Akvinski. Bog je Eden, Resničen, Dober in Lep. Vera je v tem, da se ne odpovemo vrednotam in da verjamemo, da jih lahko živimo in uresničujemo. Verovati torej pomeni, da ostajamo zvesti temu, kar Bog je in k čemur nas vabi. Je prizadevanje v odnosu z Bogom za:
Zanimivo se je o svoji veri izrazil apostol Pavel. Gotovo poznamo njegov pogled na svoje življenje: Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. V tej luči je razumljivo, o kakšni veri govori. V sebi je ohranil hrepenenje po Bogu, vero, da je kljub vsem preganjanjem, nasprotovanjem in trpljenju vera v eno, resnično, dobro in lepo v svetu smiselna. Bog je, čeprav se skriva, kakor je rekel pater Pij, za drugo stranjo gobelina. Bog gleda vedno lepo stran, mi pa pogosto vidimo le zadnjo z vozli in visečimi nitkami.
Ohraniti vero pomeni ne pasti v malodušje, zagrenjenost ali celo pokvarjenost. Vsi poznamo v življenju poraze, razočaranja, nasprotovanja, trpljenje. Vera je tista, v kateri naj bi ohranjali svetal pogled na svet, sebe in bližnje. V veri Bog vedno zmaguje. V njej je svet lep, ker verjamemo, da je luč vedno močnejša od teme.
Vera je to, kar molimo v molitvi Oče naš. V njem izražamo prepričanje, da je lepo posvečevati Njegovo ime, zato pravimo: posvečeno bodi tvoje ime; verjamemo, da božje kraljestvo obstaja in je resničnost, ki jo kličemo v ta svet: pridi tvoje kraljestvo. Vemo, da je božja volja pomembnejša od naše in da jo je dobro izpolniti, ne trmariti pri svojem, zato rečemo: zgodi se tvoja volja.
Kljub temu da mogoče ne doživljamo, da Bog poskrbi za nas, v veri verjamemo, da nam On vedno daje, kar potrebujemo, zato ga prosimo: daj nam danes naš vsakdanji kruh. Ker ohranjamo vero v njegovo dobroto in odpuščanje, ga prosimo: odpusti nam naše dolge in ne vpelji nas v skušnjavo. Na nas pa je, da odpuščamo svojim bližnjim.
Marija je čudovit zgled vere, ki tudi pod križem ohranja svetal pogled, ker verjame, da njen Sin živi. Naj nam molitev rožnega venca pomaga, da bomo s svetlim pogledom stopali v svet in z apostolom Pavlom lahko rekli, da smo dober boj dobojevali, tek dokončali in vero ohranili.
