n28 Pojdite, pokažite se duhovniku

Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je hodil med Samaríjo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samariján. Jezus pa je odgovóril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« (Lk 17,11-19)

Pojdite, pokažite se duhovnikom

smo slišali v evangeliju. To Jezusovo naročilo me tokrat še posebej nagovarja. Kaj je s tem sporočil gobavim? V Jezusovem času je bila gobavost ne le bolezen, ampak tudi duhovna nečistost. Po Mojzesovi postavi (prim. 3 Mz 13–14) so duhovniki edini smeli uradno potrditi, da je bil gobavec očiščen, in šele takrat se je lahko človek vrnil v skupnost – domov, med ljudi, v tempelj.

Jezus gobavim ne reče: »Bodite ozdravljeni,« ampak: »Pojdite, pokažite se duhovnikom,« kar pomeni: »Delujte, kot da ste že ozdravljeni. Zaupajte mi, da se bo to zgodilo.« Torej jih, še preden so ozdravljeni, pošlje na pot vere. Prav na poti, ko so mu poslušni, se zgodi čudež: »Med potjo so bili ozdravljeni.« Jezus vabi gobavce k zaupanju in poslušnosti. Najprej morajo narediti korak vere, šele potem nastopi milost, ki ozdravlja.

Jezus na nek način tudi danes, tako kot preteklo nedeljo, kaže na pomen avtoritete in občestva oz. skupnosti. Spomnimo se, da so ga učenci prosili, naj jim pomnoži vero. Jezus pa jim odgovarja z odnosom med gospodarjem in služabnikom. Priliko konča z besedami: »Tako tudi vi; ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹«

Če se ustavimo ob Jezusovi drži do avtoritete, nas preseneti, kako na eni strani izraža izredno zaupanje in spoštovanje do nje, na drugi strani pa isto avtoriteto ostro kritizira in graja. Spomnimo se, da pravi: »Na Mojzesov stol so se usedli pismouki in farizeji; delajte torej in se držite vsega, kar vam pravijo, a po njihovih delih se ne ravnajte.« (Mt 23,2-3) Kljub temu da vidi človeško revščino v duhovščini, spoštuje verski red, ne ruši postave, ampak jo s svojo držo očiščuje.

Podobno je kritičen do družinskih vezi, ki so pogosto ovira za osebno in duhovno rast. Kljub temu da pravi poslušalcem, ko ga domači iščejo: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« … »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.« (Mr 3, 33-35), se v zadnjem trenutku življenja posveti prav materi in ji izroča Janeza za sina.

Danes sta v krizi tako avtoriteta kot občestvo. Tako kot je imel Jezus veliko razlogov za kritiko enega in drugega, jih imamo tudi mi. Kljub temu pa vere ni mogoče živeti, če se zavrtimo v vrtincu nezadovoljstva in razočaranja nad vsem. Jezus nam kaže zdrav odnos do obojega. Spoštuje, a ne 'špara' s kritiko. Tako ostaja v pogledu tako na avtoriteto kot občestvo jasen in zahteven, ter ohranja pomen njune vloge.

Nas pa rado zanaša v skrajnosti. Eni smo bolj nagnjeni h kritiziranju, drugi pa bi 'gladili'. Nihče pa kaj dosti ne da ne na avtoriteto ne na pomen skupnosti oz. občestva. Jezus nas opozarja, da moramo biti kritični in hkrati sprejeti omejenost posameznika in človeške družbe. To ne pomeni, da ne vidimo napak, ampak da se kljub napakam zavedamo, da potrebujemo bližnje. Pravo ravnotežje je mogoče predvsem v veri, da je Bog tisti, ki je z nami in zdravi naše rane in našo 'gobavost'. Tudi danes nas, ki smo ranjeni, Jezus vabi, naj "gremo in se pokažemo duhovnikom":

  • da vstopimo nazaj v občestvo in ne ostajamo zaprti v svojo bolečino ali osamljenost;
  • da sprejemamo avtoriteto kljub njenim pomanjkljivostim;
  • da ohranjamo zaupanje, tudi če še ne vidimo spremembe;
  • da vero razumemo kot pot očiščevanja.

Vabi nas, naj se ne umikamo in zapiramo v svoj svet. Tam bomo s svojo bolečino v osami le propadali. Spodbuja nas, da stopimo na pot vere, ki je pot zaupanja in pot odnosov. Presega omejenost človeške avtoritete in skupnosti, brez katerih pravzaprav tudi vere ni. Ko smo v mesecu rožnega venca, prosimo Marijo, naj nam na tej poti pomaga.

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si

Pridiga

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si