Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presádi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je narédil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi; ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« (Lk 17,5-10)
Današnja prošnja Jezusovih učencev je slišati kot klic v sili: »Pomnôži nam vero!« Očitno so učenci ob vsem, kar so poslušali, doživljali stisko. Najbrž so se spraševali, kako naj živijo tako poglobljeno, kakor od njih pričakuje njihov Učitelj. Pred današnjim odlomkom najdemo v Svetem pismu priliko o Bogatašu in ubogem Lazarju, ki smo jo poslušali preteklo nedeljo. Lahko si mislimo, da so učenci čutili, da jih hitro zanese v krivično držo bogataša. Bogataš pa ni mislil, da ga ob sodbi čaka pekel. V življenju je užival, šele smrt mu je nastavila ogledalo njegovih napak.
Ker so učenci čutili, da njihova vera ni močna, so prosili Jezusa: »Pomnôži nam vero!« Kakšen je Jezusov odgovor? Pričakovali bi besedo spodbude ali navodila. On pa je spregovoril o zelo vsakdanjem odnosu med služabnikom in gospodarjem. Izpostavil je dejstvo, da je samoumevno, da služabnik postreže gospodarju, ko pride s polja. Ker je to tako samoumevno, se mu gospodar za takšno dejanje ne zahvaljuje. Služabnik pa naj bi se zavedal, da v svojem odzivu na gospodarja nikoli ni popoln. Jezus tudi nam naroča, naj vedno rečemo: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹
Kaj je s tem povedal učencem o veri in kaj naj bi to pomenilo za našo vero? Učencem smo zelo podobni. Tudi mi bi radi navodila in pohvale, Jezus pa govori o odnosu! Vera je zanj živ odnos med nami in Bogom. Je veliko več kot navada in več kot izpolnjevanje navodil. Poglejmo na odnos gospodar služabnik, ali pa na odnos delodajalec oz. šef-delavec, učitelj-učenec ipd. Delo, ki ga opravljate v službi, je najprej običajna rutina. Tudi učenje za otroke ali mladino je najprej rutina. Ali se je potrebno okrog tega in vsakdanjega ritma vrteti? Ne, delo in učenje morata teči, ali šef kaj reče ali ne, ali se učitelj kaj ustavi pri tebi ali ne. Kdaj pa nastopita šef in učitelj? Ko pride do nove zahteve! To je lahko zato, ker se je nekaj spremenilo, ali ker je za nas dobro, da nekaj spremenimo. Takrat je za dober odnos med šefom in delavcev, učiteljem in učencem zelo pomembno, da se slišimo. To so ključni trenutki, v katerih odnos lahko zraste in posledično tudi kvaliteta dela ali učenja. Če tega posluha ni, lahko isto delo ali učenje postane nekoristno oz. škodljivo početje. Življenje je namreč šlo naprej. Tisto, kar smo proizvajali še včeraj, se danes ne prodaja več ipd. zato je potrebno zamenjati logiko. Ostajati pri stari snovi prav tako lahko pomeni usoden rezultat v šoli oz. na izpitu.
Pa se vrnimo k prošnji učencev, naj jim Jezus pomnoži vero. Jezus jim ni dal navodil, ampak jih vabi v živ odnos. Zato tudi graja samozadostne vernike, za katere pravi: Gledajo, pa ne vidijo, poslušajo pa ne slišijo in ne razumejo.
Kako pa naj bi slišali in videli? Boga lahko poslušamo danes po Božji besedi in zakramentih, molitvi in živem občestvu. Če hočemo slišati, kaj nam govori, se moramo ustavljati ob Božji besedi. Stare navade in naučena pravila so le dnevna rutina, ki pa jo mora poživljati živ odnos z Bogom v razmišljanju. Ne zadošča navada, ta je le osnova. Prav tako ne zadošča le osebna molitev, saj se hitro zavrtimo v krog svojih misli. Potrebno je živo občestvo, v katerem obhajamo zakramente in se med seboj spodbujamo in opominjamo. Le tako je mogoče živeti živ odnos z Bogom, ki ni naša predstava, ampak odgovor na Božje nagovarjanje. Nikoli ne bomo dokončno vedeli, kaj naj bi točno naredili, vedno smo nekoristni služabniki, ki ne razumemo Boga do konca. A v vseh teh elementih, ki so nam v pomoč, lahko upamo, da bo naš odnos z Bogom lep in živ.
Za bogataša smo slišali, da ni videl reveža na svojem pragu. Slišali smo tudi, da mu je Abraham povedal, da v zagledanosti vase, tudi njegovi bratje ne bodo slišali in razumeli niti če kdo od mrtvih vstane. Torej je nevarno, da se nam to zgodi.
V luči teh Jezusovih opozoril vidim svoj odgovor v odnosu do vas verniki tudi v prizadevanju, da bi bile maše za mlade in družine koristna opora na poti vere. Z njimi sem skušal s sodelavci, tu je najprej skupnost Betlehem, potem pa še drugi, odgovoriti na potrebe, ki jih srečujemo na poti vere, ko bi radi rasli, pa ne vemo kako.
Svete maše, ki so nam lahko s petjem in sodelovanjem bližje, so takšna opora. Ob tem se pletejo prijateljstva, ki nam pomagajo naravnavati pogled. Ob vsem je rasla ožja in širša skupnost, občestvo, ki si prizadeva, da se med seboj spodbujamo in opominjamo. S tem lažje razumemo zakramente. Mnogi zaradi tega redno prihajate k spovedi in se ob Božji besedi sprašujete o svojem življenju.
Današnji evangelij je povabilo, da stopamo v živ odnos z Bogom in rastemo v veri. Upam, da bo Bog dal tudi sadove, ki so bili vidni pri prvih kristjanih. V apostolskih delih beremo: »Da je bila množica teh, ki so sprejeli vero, kakor eno srce in ena duša.« Zanje so rekli: »Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.« Prosimo torej, naj nam Gospod, pomnoži vero, da bodo vidni tudi njeni sadovi.
