Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹ Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Lk 14,25-33
žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Ta misel, ki smo jo danes slišali v evangeliju, se zdi še bolj absurdna, ko imamo med nami otroka, ki bo prejel zakrament sv. krsta. Mar ni Jezus predrzen, saj ga poslušajo tudi otroci? Kako lahko celo otroke spodbuja k sovraštvu oz. zavračanju svojih staršev?! Majhen otrok je vendar popolnoma odvisen od svojih staršev. Kako naj jih zavrača?! In če ne velja za čisto majhnega, kdaj pa to začne veljati? Ali spodbuja pubertetnika, naj se staršem upre? No, ta se jim upira tudi brez Jezusovih spodbud. Kaj hoče Jezus s tem doseči? Razdor? Tudi k temu nas je to poletje že spodbujal, ko nas je izzival z besedami: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost.«
Otrok potrebuje starše, Jezus pa ga oddaljuje od njih. Čemu? Odgovor nam daje prav zakrament sv. krsta. Kristjani se zavedamo, da nismo poklicani le v človeško družino, ampak smo v prvi vrsti božji otroci in otroci širše družine. S krstom se ji še posebej pridružimo. Krst najprej vabi starše, da presegate svoje želje. Otroka naj ne bi vzgajali zase, ampak ga odpirali v svet, v katerega vstopa. Opozarja, da je človeško prizadevanje za vzgojo prešibko. Brez božje milosti ne bo mogoče vzgojiti otroka, ki bo zrel stopal v svet. Prav krst vabi starše, da otroka v odraščanju obračate od sebe k Bogu in ga vabite, da se sprašuje, kam ga kliče in k čemu ga vabi. Jasna zavest staršev, da je otrok vedno božji, mu pomaga preraščati otroško navezanost in zoreti za novo življenje, v katero je z odraščanjem poklican.
Krst je tudi povabilo otroku, da presega vse, kar ga oddaljuje od hoje za Jezusom. Zato Jezus pravi: »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Zakaj bi se moral otrok odpovedovati staršem in domu? S tem sem se dokaj intenzivno srečal, ko sem kot študent stopil k lazaristom. Tam so mi dali vedeti, naj se poslovim od doma in ga zapustim. Tega nisem razumel: »Zakaj bi moral zapustiti dom, če je bil dober, da me je pripeljal do vstopa v posvečeno življenje?« Najbrž bi bilo vse bolj logično, če bi kdo vedel, zakaj to počne. Pa nisem dobil nobene razlage, kaj šele, da bi se kdo drug ukvarjal z vprašanjem, ali je od doma resnično odšel ali ne.
Ko sem ob svojih sobratih in v srečevanju z ljudmi videl našo različnost, sem se najprej čudil: »Kako je mogoče, da hodimo vsi k sv. maši, da vsi poslušamo isto božjo besedo, a vsak razmišlja po svoje?« Ob tem se mi je začelo svitati, zakaj ne pridemo skupaj. Božja beseda je že ista, moralni nauk tudi, a kaj ko vse to pada na zelo različno obdelana tla. Dojemanje in doživljanje božje besede je zaznamovano z okoljem, iz katerega izhajamo. Tako ni mogoče graditi enakih pogledov, dokler se ne vprašamo, kaj naše poglede zaznamuje.
Ob tem se spet lahko vrnemo h krstu. Krst nas je že kot otroke povabil, da presežemo izvorno družino in vstopimo v vesoljno družino božjih otrok, v kateri naj bi bili nenavezani na dom in na vse kar nas omejuje. Jezus je zato rekel svojim učencem: »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«
Ta odpoved je podobna denarju, s katerim nekdo gradi stolp. Mar ni to stop našega skupnega življenja – v zakonu ali v posvečenem življenju, ki ga ni mogoče graditi na dveh ločenih temeljih. Bog nas kliče naprej, da življenje ustvarjamo. Ne joče za preteklostjo, ki jo moramo puščati za seboj, ampak nas vabi k pogumnemu pogledu v prihodnost.
Naše življenje primerja tudi s spopadom, kjer odpoved predstavlja število vojakov. Brez odpovedi svojim predstavam in sprejemanja božje logike v svoje življenje, smo lahek plen sovražniku, ki hoče našo razdeljenost. Kako krhki so naši odnosi, ko premalo gradimo na božji logiki in se oklepamo svojih spoznanj, ki so zrasla predvsem iz izkušenj naših človeških družin!
Jezusov poziv, da sovražimo oz. zavračamo svoje domače, je pravzaprav poziv k zvestobi krstni milosti. Bog v nas ne more delovati, če na prvo mesto ne postavimo božjega otroštva, ampak ostajamo zvezani s svojimi domovi. Naj bodo naši domovi še tako lepi, ostajajo pretesni, da bi mogli graditi nove družine in nove skupnosti. Zvezani z domom smo lahek plen sovražniku, ki bo med nas sejal razdor.
Naj nas torej vodi zavest, da smo božji otroci in povabljeni, da se pogumno odpovedujemo vsemu, kar nas oddaljuje od Boga in svojih bližnjih.
