Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam dá kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce. Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posádil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim!
Védite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pústil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?«
Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel ob dnevu, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki. Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a nič ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.« (Lk 12,32-48)
Evangeljski odlomek je poln spodbud. Slišali smo:
Jezus nas spodbuja k življenju, ki bo bogato v Bogu, kot smo razmišljali že preteklo nedeljo. Od lakomnosti in pohlepa naj bi se obračali k skrbi za bližnje. Izogibali naj bi se vsemu, kar nas pri tem ovira. V današnjem evangeliju nam Jezus v opomin daje primer služabnika, ki si je ob odsotnosti gospodarja rekel: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in je začel pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati. Verjamem, da tukaj zbrani nimamo tako hudih težav. To najbrž ni naš problem. Vprašanje podobe zvestega služabnika, ki ga izpostavlja Evangelij, pa je globlje.
Posebej sem se ustavil ob trditvi: Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Jezus izpostavlja izpolnjevanje volje gospodarja kot temeljno nalogo našega življenja. Hkrati pa pravi, da mora služabnik kaj pripraviti za gospodarjev prihod.
Kaj bi pomenilo 'nekaj pripraviti'? Pretekli teden sem ob neki priložnosti razmišljal o sv. Vincenciju Pavelskem in njegovem spreobrnjenju. Mogoče nam lahko njegova pot spreobrnjenja in rasti pomaga globlje razumeti, kaj naj pripravimo za gospodarja.
Vincencij se je zavedal, kako velika žrtev je bila za domače, da so mu omogočili študij. Čutil se je odgovornega, da jim to povrne. Pohitel je z mašniškim posvečenjem in bil posvečen že pri devetnajstih. Iskal je dobro službo, da bo skrbel za domače in sam dobro živel. Največja skrb so mu bili torej domači. Ko pa se je srečal z materialno in duhovno revščino preprostega ljudstva na podeželju, je doživel nekakšno spreobrnjenje. Kaj je spoznaval?
Ljubezen, ki jo je prej razumel kot dolžnost do domačih, ki jim jo bo z denarjem izkazal, se je spremenila v služenje ubogim. Njegova ljubezen ni bila več le odgovor na tiste, od katerih je že kaj dobil, ampak veselo služenje obrobnim. To ni več izhajalo iz občutka dolžnosti, ampak iz hvaležnosti do Boga.
Če je prej imel v mislih le svoje domače, so zdaj njegovi najbližji postali ubogi. Vsak revež mu je postal brat ali sestra. V vseh je našel svoje brate, za katere je bil odgovoren. Še več, postali so njegovo poslanstvo v luči gesla: »Ubogi so naši gospodarji.«
Če je prej še iskal pomembnosti in veljave, je sedaj med novimi brati in sestrami spoznal pomen ponižnosti in preprostosti. Svetost je razumel v malih stvareh, v preprosti skrbi za svojo družino ubogih, ki ji pripada.
Z njegovimi načrti je naenkrat začela upravljati božja volja. Uvidel je, da ga Bog kliče preko ljudi, ki mu jih postavlja na pot. Prej je videl le svojo družino, sedaj pa po dogodkih in ljudeh spoznava, da ga kliče k služenju vsem ubogim.
Če je prej mislil, da bo sam odgovoril na potrebe svoje družine, pa je sedaj razumel, da je njegova nova družina prevelika, da bi sam odgovoril na vse potrebe. Tako je začel zbirati ob sebi ljudi. Ustvarjal je skupnosti, ki so odgovarjale na najrazličnejše stiske. Skupnost mu je postala temelj delovanja.
V Vincenciju vidim lep zgled služabnika, ki spozna, kaj pomeni nekaj pripraviti za Gospodarja in kaj izpolniti Njegovo voljo. Od skrbi, da bo vse lepo in prav, tudi nas vabi k pozornosti do vsakega okrog nas. Zvesti služabnik bo tako začel ustvarjati dom s sodelavci. Ti mu bodo postali bratje in sestre. Skrb za materialne dobrine bo postala logična posledica veselja in hvaležnosti nad dobrim Gospodarjem. Kaj naj storimo oz. pripravimo, torej ni le stvar navodil in pravil, ampak zvesto poslušanje Božjih namigov, po katerih nas Bog vodi skozi življenje.
V evangeliju smo slišali, da nam je Bog veliko podaril in zato od nas veliko pričakuje. Naj nam ne bo krivica! V tej luči postane ves svet naš dom, vsakdo naš brat, Bog pa dober oče.
