Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se solí? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 5,13-16)

Vi ste luč sveta

Jezus nas imenuje sol zemlje in luč sveta. Verjame, da to smo, zato ne pravi: »Bodite!«, ampak: »Vi ste!« To smo, ker smo njegovi učenci. On sam nas ima za svoje in verjame v nas. Hoče, da smo luč, kakor je bil luč on sam. Pred štirinajstimi dnevi smo slišali, kako je nastopil v Zabulonovi in Neftalijevi pokrajini. Evangelij pravi, da je ljudstvo, ki je sedelo v temi, zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.

Jezus je nastopil kot luč. Kako? Prinašal je novo življenje. Največja novost je v tem, da smo po njem vsi postali bratje in sestre med seboj. V njem smo dobili skupnega Očeta, Boga, ki nam je blizu. Ni odpravil stisk, obrnil pa je pogled nanje. Lahko bi rekli, da je pomagal in ozdravljal, kolikor je mogel: 

• zavrženim in odrinjenim na rob družbe, je bil prijatelj in opora, oče in zavetje,

• obupanim je kazal na Očeta, ki razume njihove stiske in jih bo potolažil,
• Samarijane, stotnika rimske vojske in tujce je sprejemal kot brate in sestre,
• grešne in za mnoge pokvarjene je obiskoval in dvigal, odpuščal jim je grehe.

Bil je resnična luč v temi. Luč tistim, ki niso več našli upanja. Ni spreminjal sveta od zgoraj. Rimska nadvlada je ostala prav ista. Ni osvobodil Palestine, ni odpravil sužnjelastniškega sistema in ni prepričal svojih nasprotnikov. Zatiranje se ni zmanjšalo. Farizeji in pismouku ga niso sprejeli. Po njegovi smrti na križu se v srcih mnogih ni nič spremenilo. Po merilih tega sveta ni bil uspešen ne kot politik ne kot verski voditelj. 

Ljubezen je bila njegovo edino orožje. Ni iskal uspeha. Nasprotno, sprejel je celo sramotno in krivično kazen. Lahko bi se umaknil, lahko bi govoril bolj 'pametno'. Vztrajal je v resnici in ljubezni. Zato je bil luč in sveti še danes. Tudi nas vabi, da mu sledimo. Kot njegovi učenci smo luč. To ni izbira, to je naloga. Kaj Jezus od nas pričakuje? Hoče:

• da živimo v globokem spoštovanju do vsakega, ker nam je po Jezusu brat in sestra,
• da živimo v veselju, ker nam je Bog blizu. V tem veselju prinašamo luč upanja obupanim množicam, ki se zapijajo, drogirajo, ločujejo, 
• da vztrajamo v resnici in ljubezni, ne glede na ceno, neuspehe in nasprotovanja,
• da smo blizu ljudem, ki nimajo nikogar (bolnim, na rob odrinjenim, pozabljenim) tistim, ki nimajo niti doma niti strehe nad glavo,

Ko se bližajo volitve, bodo nekatere stranke stavile na volivce:

• ki so proti splavu, 
• ki so proti LGBTQ+,
• ki so proti migrantom in tujcem. 

Želim si, da bi se kot kristjani ob tem vprašali: 

• Ali ustvarjamo odnose, družine, skupnosti in družbo, v katerih do splava sploh ne bi prihajalo? Ali v nas vidijo luč, ki sveti v temi nesmisla? Ali smo ljudem v stiski blizu in jim pomagamo? 
• Ali smo kristjani zgled vesele moškosti in ženskosti, da bi bili prepričljivi za tiste, ki iščejo lastno identiteto?
• Ali smo kristjani zgled sočutja in razumevanja drugačnim, tujcem in preganjanim?

Prepričan sem, da Jezus ne želi naše politične zmage, ampak zmago ljubezni. Ne želi si uspešnih ljudi, želi pa si srčne, poštene, resnicoljubne brate in sestre. Ne pričakuje sprememb v sistemih, pričakuje pa naše neprestano spreobračanje.

Kot kristjani bomo luč, če bomo v vsakem trenutku živeli kot bratje in sestre do vseh tudi političnih nasprotnikov, tujcev, migrantov, članov skupnosti LGBTQ+ in drugim. Svetu bomo luč, če bomo pokazali resnično, konkretno ljubezen v skrbi za tiste, ki nimajo nikogar: bolne, brezdomne, obupane, odvisne …

Žal pa se srečujemo z ljudmi, ki umirajo osamljeni po zanemarjenih domovih ali na ulici. Na tisoče otrok okrog nas nima pogojev za odraščanje zaradi razpadlih družin. Množica hudo bolnih in odvisnih nima kam, ko so odpuščeni iz bolnišnice. 

Ali vidimo v vseh teh pomoči potrebnih svoje brate in sestre? Ali smo jim luč, ali bomo le govorili o luči? Ali bomo našli prostore in moči za vse te potrebe? 

Jezus vsekakor ni v prvi vrsti govoril o luči, ampak je bil luč. Najprej je ljubil in potem vabil, da ljubimo, se žrtvoval in vabil k podarjanju. Naj mu bomo podobni!