Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, temveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.« (Jn 6,37-40)
Današnji evangeljski odlomek je sam po sebi precej zahteven. Pravzaprav je zapisan v značilno Janezovem teološkem slogu. Veliko bolj jasen nam postane, če pogledamo, od kod je vzet. Z besedami, ki smo jih slišali, Jezus nagovori ljudi, ki so ga iskali po čudežni pomnožitvi kruha. Takole beremo: »Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi, kdaj si se znašel tukaj?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.«« Jezus je poslušalcem očital, da so videli čudeže, a še vedno ne verujejo vanj. Želi jim dati kruha, ki bo hrana za večno življenje, oni pa iščejo le lagodje.
V tej luči mi je zelo pomenljiv stavek, ki smo ga slišali v evangeliju: »Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje.« Gre za dve preprosti dejanji, ki nam bosta prinesli večno življenje: gledati Sina in verovati vanj. To bi povezal z včerajšnjim razmišljanjem o svetosti. Jezus pravi, da le, če postanemo kakor otroci, pridemo v nebeško kraljestvo. Včeraj smo razmišljali, kako se otrok uči risati. Tako naj bi se tudi mi učili živeti polno – s pogumom in vztrajnostjo naj bi poskušali 'narisati' polno življenje. Nikoli ne bo vse prav, a če bomo vztrajali z otroško zagnanostjo, bo kljub padcem naše življenje vedno lepše. Tako se lahko ob njem učimo življenja, h kateremu nas vabi Jezus. Danes pa je pred nami izziv, da bi gledali kakor otrok. Kako pa gleda?
Otrok gleda brez preračunljivosti - Sveta ne gleda skozi filter koristi, ampak preprosto, z zanimanjem, z odprtostjo za lepoto. Odrasli pogosto v veri tehtamo: “Kaj bomo imeli od tega?” Slišali smo, da so Jezusa iskali, ker jim je zastonj dal kruha. Otrok ne gleda tako, ampak sprejema in veruje, ker čuti, da je ljubljen.
Otrok gleda z zaupanjem - starša gleda s popolnim zaupanjem, v smislu: “Ti veš, kaj je dobro zame.” Pater Pij pravi, da pogosto gledamo na svet kot otrok, ki od spodaj z napačne strani opazuje mamo, ki veze gubelin. Ne vidimo prav, Bog pa vidi s prave strani. Jezus nas vabi, naj v Njem gledamo Očetovo dobroto, tudi kadar ne razumemo poti. Vera otroka ni slepa, je pa zaupna. Ve, da ga oče in mati presegata in zato zaupa, tudi ko ne razume.
Otrok gleda s čudenjem - Zna se čuditi in ga marsikaj gane. To čudenje je ena najčistejših oblik molitve. Kdor se zna čuditi, vstopa v stik z Božjim življenjem, ki vedno ustvarja novo. V veri gledati Jezusa, pomeni, da ga gledamo kot skrivnost, ki preseneča in odpira srce.
Otrok gleda z odprtostjo za ljubezen - Verjame tistemu, ki ga ima rad. V tem duhu se rodi vera kot živ odnos, ne kopica načel. V veri naj bi dopustili, da nas Bog gleda in nas ljubi.
Otrok gleda brez strahu - Ko zaupa, se ne boji, ker ve, da je v varnih rokah. Otroški pogled na Jezusa nas osvobaja, da ne gledamo na Boga s strahom, ampak z zaupanjem. Bog ni prišel, da bi sodil, ampak da bi nas osvobodil.
Če vse to združimo, vidimo, da otrok veruje s srcem, tj. s čistim in zaupljivim pogledom, ki ne pozna koristi, ampak se preprosto pusti objeti in voditi. Ko Jezus pravi: »Kdor gleda Sina in veruje vanj…«, nas vabi, naj odpremo oči vere kot otrok, ki gleda svojega dobrega očeta, ne da bi vse razumel, a z gotovostjo, da je v njem vse, kar išče: življenje, veselje, varnost, dom.
Ob božji besedi se lahko vprašamo, kako pa mi gledamo Jezusa. Ali gledamo skozi Njega na vse, kar se nam dogaja: ko otroci delate nalogo ali poslušate starše; ko mladi izbirate fanta ali dekle in se odločate za skupno življenje; ko starši gledate na otroke in njihove odločitve; ko se kot mož in žena spodbujata k temu ali onemu? Ali nas vodi pri vsem misel, da je Bog kot dober oče z nami? Ali mu zaupamo svoje skrbi in življenje? Ali pa preračunljivo razmišljamo predvsem, kje bomo lažje in hitreje prišli do te ali one koristi? Ali nas vodi misel, kako nas drugi gledajo ali želja da bi zaupali Bogu?
Jezus je zelo jasen. Želi, da ga gledamo kot otroci in verujemo vanj. V njem bomo našli življenje, ki ga iščemo. Po njem bomo prišli tudi v večno življenje.
