Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19,25-27)
Z letošnjim praznovanjem kvatrnice zaključujemo vincencijansko jubilejno leto – 400 let ustanovitve misijonske družbe. Skozi vse leto nas je spremljal logotip: v njem je srce v obliki črke M, ki ga obdaja črka C, iz njega pa izhaja plamen. Srce predstavlja Kristusa, ki je bil središče Vincencijevega življenja in delovanja. Črka C se prilega srcu in pomeni posnemanje, hkrati pa sta obe črki kratici misijonske družbe tj. congregatio missionis. Iz srca se vije plamen, ki predstavlja dejavno ljubezen do vseh, še posebej do ubogih.
Kot vedno je v duhu vodilne misli praznovanja okrašena tudi Cerkev. Preteklo leto je bilo v podobi logotipa, tokrat pa ste najbrž opazili pet krogov. Poglejmo, kaj naj bi ti pomenili in k čemu nas tokrat vabi praznovanje.
Ko smo ob jubilejnem geslu molili, sem večkrat razmišljal, kaj je Vincencija Pavelskega pripeljalo do dejavne ljubezni do ubogih in kako naj jo živimo danes. Spomnimo se, da se je Vincencij globoko zavedal, kako velika žrtev je bila za domače, da so mu omogočili študij. Čutil se je odgovornega, da jim to povrne. Pohitel je z mašniškim posvečenjem in bil posvečen že pri devetnajstih. Iskal je dobro službo, da bo skrbel zanje, sam pa bo dobro živel. Največja skrb so mu bili torej domači. Ko pa se je srečal z materialno in duhovno revščino preprostega ljudstva na podeželju, je doživel nekakšno spreobrnjenje. Kaj je spoznaval?
Ljubezen, ki jo je prej razumel kot dolžnost in hvaležnost do domačih, je v nekem razsvetljenju postala odgovor na to, kar ni prejel le od njih, ampak še posebej od Boga. Njegova ljubezen torej ni več izvirala le iz odnosa do družine, ampak iz hvaležnosti do Boga in odgovornosti, da mu podarjeno povrne.
Dom je tako postal izletišče v svet, ne več sidro. Ostajal je hvaležen, a je globoko razumel, da ga Bog kot svojega učenca kliče, naj preseže domače vezi in naj mu dom postane ves svet. V tej luči so ubogi postali njegovi najbližji. Vsak revež mu je postal brat in sestra, za katera je bil odgovoren. Še več, postali so njegovo poslanstvo v luči gesla Ubogi so naši gospodarji.
Če je prej še iskal pomembnost in veljavo, je sedaj med novimi brati in sestrami spoznal pomen ponižnosti in preprostosti. Svetost je razumel v malih stvareh, v preprosti skrbi za svojo družino ubogih, ki ji je pripadal. Svoje načrte je podrejal božji volji. Če je prej videl le svojo družino, je sedaj po dogodkih in ljudeh spoznaval, da ga Bog kliče k služenju vsem ubogim. Tistim, ki so jih mnogi verni imenovali otroci greha, ker so jih matere zavrgle, je pogumno rekel božji otroci, božje podobe.
Če je prej mislil, da bo sam odgovoril na potrebe svoje družine, pa je v luči velike družine razumel, da potrebuje skupnost. Skupnost, v kateri se bodo medsebojno krepili in pripravljali na skupno delovanje. Skupnost mu je postala temelj življenja in dela.
V tej luči lažje in globlje razumemo tudi Marijo, ki je pod križem postala naša mati. Ko se je končalo njeno materinstvo v družini, se je nadaljevalo v Cerkvi. Skozi vrsto odpovedi jo je Bog vzgajal, da je razumela, da materinstvo ni v prvi vrsti telesno, ampak da ga mora vedno presegati v luči širše božje družine. Tako je podobno zorela za božje kraljestvo v mater vseh, kakor je Vincencij zorel v očeta ubogih.
V globoki vlogi materinstva in očetovstva vidim tudi enega od temeljev prenove Cerkve na Slovenskem. Družina je v mnogih pogledih v krizi. Tudi družine v Cerkvi pri tem niso izjema in ne presegajo svojih krvnih okvirov. Jezus pa nam jasno pove, da je za njegovega učenca preseganje doma nujno, da bi mogli biti odprti za božje delovanje. V tem duhu pravi: Kdor ne zavrača očeta, matere, otrok … ne more biti moj učenec. Ali pa na drugem mestu pojasni, da kri ni vse, ampak da sta mu oče, mati, brat in sestra vsak, kdor spolnjuje voljo nebeškega očeta. Mi pa smo pogosto zagledani v svoje družine, ki jih čuvamo kot vrtičke, zato žal ne uspemo graditi Kristusove Cerkve. Spomnimo se, da je bilo prvim kristjanom vse skupno. Apostolska dela govorijo o tem, da nobenega ubogega ni bilo med njimi. A ne zato, ker bi jih izgnali iz svoje srede, ampak ker so zanje poskrbeli.
Če se ne odpravimo na pot spreobrnjenja, ki pa je boleča, o čemer govori tudi praznik Žalostne Matere Božje, v bližnjem ne bomo mogli videti brata in sestre. Še naprej bomo podlegali skrajnim obrambnim držam, v luči katerih se moramo boriti proti tujcem, migrantom, drugače mislečim itd. Jezus se proti drugačnim ni boril. Bil je odprt za vsakogar in je v vsakem videl brata. Zato nas vabi, da v vsakem ne vidimo le brata ampak celo Njega.
V tej luči je hodil in deloval Sv. Vincencij Pavelski, v tej luči je bila in je naša Mati Marija. Ob njima je vsakdo božji otrok, zato se lahko v Božjem in Marijinem objemu odpočijemo. Svetniki, kot je Vincencij, pa nas vabijo, da tudi mi postajamo očetje in matere vsem, še posebej ubogim.
Sveti papež Janez Pavel II. nas je opozarjal, da je svet brez očetov. Danes lahko z žalostjo le dodamo: tudi brez mater. Vsi smo poklicani, da smo očetje in matere vsakemu, da v vsakem vidimo brata in sestro, božjega otroka. Le z očetovsko in materinsko ljubeznijo lahko spreminjamo ta nori svet v svet, kjer bo dovolj prostora za vsakega.
Bog nam je pod križem dal Marijo za mater, da bi se zavedali, da smo skupaj ena velika družina in odgovorni za vsakega. V priliki o usmiljenem Samarijanu nam govori, da je bližnji tisti, ki ljubi in nas ob Samarijanovem zgledu vabi: Pojdi in tudi ti poskrbi za bližnjega, tudi ti bodi bližnji, da bo vsakdo lahko bližnji tebi.
Graditi božje kraljestvo je naloga vsakega kristjana, zato smo poklicani:
Najbrž je sedaj razumljivo, zakaj cerkev krasi pet krogov. Ne govorimo o olimpijskih igrah, ampak o tem, da je ves svet ena družina in da smo bratje in sestre med seboj. Le če bomo sposobni presegati svojo omejenost, kakor sta jo zmogla sveti Vincenciji in Marija, bomo lahko znamenje upanja v svetu, ki se utaplja v sovraštvu in vojnah, na drugi strani pa tone v praznini potrošništva. Priporočajmo se torej obema, da bomo lahko pravi Jezusovi učenci in resnični očetje in skrbne matere vsem okrog sebe.
