Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj. Če me kdo ljubi, se bo dŕžal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To vam povem, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,15-16.23-26)
Ko je Jezus odhajal od svojih učencev, jim je obljubil drugega Tolažnika. S tem je jasno povedal, da je bil on prvi Tolažnik. Že tukaj se mi zatakne. Zakaj pa bi bil Jezus tolažnik svojih učencev? Saj jim ni bilo posebej hudo hoditi za tako dobrim Učiteljem? Učil jih je ljubezni, preizkušenj zanje še ni bilo. Zakaj bi on sebe imenoval Tolažnik?
Mislim, da gre za težavo v prevodu. Slovenski prevod grške besede Paraklētos je pravzaprav zavajajoč. Pod besedo tolažnik si najbrž predstavljamo v prvi vrsti nekoga, ki tolaži, ko nam je hudo, ko nas nekaj muči in boli. A Paraklētos pomeni zagovornik obtoženega. V antičnem grškem pravu je paraklētos pomenil pravnega pomočnika, zagovornika, ki stopi pred sodnika, da nekoga:
Ta ni bil vedno poklicni pravnik, temveč tudi prijatelj ali zaupanja vreden človek, ki je stal ob strani obtoženemu.
Torej ne gre za velikega tolažitelja, ampak za prijatelja, ki te zagovarja, ko te drugi toži, svetuje, ko ne najdeš besed, išče rešitev, ko te drugi hoče ujeti v past. Kaj od tega so doživljali Jezusovi učenci? Ko jih je srečal, so bili ribiči. Nihče jih ni tožil, nihče napadal. Zakaj bi potrebovali tolažnika, tj. zagovornika, branitelja, svetovalca?
Lahko bi rekli, da je Jezus prišel med učence, da bi jim pomagal razumeti, kaj sploh iščejo. Stopil je na njihovo stran, v njihove čolne, v njihov vsakdan in skušal razumeti, kje so pravzaprav ujeti. V sebi so nosili neustavljiva hrepenenja, pa jih pred svetom niso znali zagovarjati in braniti. Ko pa je prišel on, jim je kakor Petru in njegovemu bratu Andreju, ko sta metala mrežo v jezero, rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Potegnil jih je torej iz sivega vsakdana in zagovarjal njihova hrepenenja. Branil je v njih tisto, česar niso niti dobro razumeli. Prebudil jih je v novo življenje. V njih je prepoznal potencial, življenjsko moč, ki je bila zatrta. Dvignil jih je in zagovarjal v najglobljih hrepenenjih po polnem življenju.
Spomnimo se, kako se je Peter počutil grešnega ob obilnem lovu. Jezusu je rekel: »Pojdi od mene, ker sem grešen človek.« Jezus pa ga je potolažil z besedami: »Ne boj se! Odslej boš ljudi lovil!« Torej Jezus kot prvi Tolažnik nastopa kot tisti, ki zagovarja človeka, ko se čuti grešnega in nevrednega. Učenci so se zaradi svojih grehov, slabosti in padcev pogosto počutili nevredne. Bili so kot obtoženi pred Bogom. Jezus pa jim je odstiral novo podobo Boga, dobrega očeta, ki se veseli svojih otrok.
Satan je v Svetem pismu imenovan tudi »tožnik naših bratov« (prim. Raz 12,10), ki stalno išče priložnost, da obtožuje človeka pred Bogom. Vemo, da je Peter Jezusa zatajil. Ta greh je bil zanj neznosen, podobno kakor greh Juda Iškarijota, ki ga je izdal. Peter se je naslonil na ljubezen, ki jo je doživljal ob Jezusu, Juda pa je satan prevzel, da se je obesil. Brez Tolažnika je pravzaprav nemogoče slišati Božje usmiljenje.
Če tako pogledamo na Jezusovo obljubo o drugem Tolažniku, jo mogoče lažje razumemo. Pošilja nam Svetega Duha, ki bo z nami, če se bomo držali njegovih besed. V iskanju življenja in razmišljanju, kam nas Jezus vodi s svojim zgledom in besedo, bo Sveti Duh naš zagovornik, naša obramba, naš svetovalec.
Ne bo nas tolažil kar tako, če bomo počeli neumnosti in iskali lažje poti! Če pa se bomo postavljali pred Boga, nas bo zagovarjal tudi v naši nemoči in naših padcih. Kakor je Jezus stal ob svojih učencih, jih učil in vodil, tako nas želi učiti in voditi Sveti Duh. Tudi on nam želi pomagati iz naših slabosti in nam govori o čudovitem dobrem Očetu, ki se veseli svojih otrok. On je naša tolažba v preizkušnjah in opora v življenju. Seveda pa nas vse vedno znova kakor Jezus vabi, naj se ne vrtimo le okrog ulova rib, ampak naj kakor Peter postajamo ribiči ljudi.
