Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa
Tisti čas je Jezus s svojimi učenci odšel čez potok Cédron; tam je bil vrt, v katerega so šli on in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazaréčana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel ›Jaz sem,‹ so stopili nazaj in padli na tla. (Jn 18,1-19,42)
Ne vem zakaj, vendar se zdi, da kristjani nikakor ne sprejmemo logike križa. A kot smo razmišljali včeraj, je prav križ temelj evharistije in duhovništva. Je izvir vsega. Ni evharistije in ni duhovništva brez velikega petka. A kristjani smo v odnosu do trpljenja in križa žal zelo na podobni nevernim. Mogoče križ sprejemamo šele takrat, ko je resnično težak, ko gre za preizkušnjo v življenju, za hudo bolezen, izgubo najdražjih ipd. Takrat se zdi, da nam je razumljivo, da je križ del življenja in da ga je potrebno sprejeti. Vendar Jezus govori o križu, kot nečem, kar vsak dan naložimo na svoja ramena in nosimo za njim. Zakaj? Zato ker sta v življenju le dve poti: ozka in strma v življenje, ter široka in položna v pogubo. Iti v življenje je torej mogoče le s sprejemanjem križa. Zato nam tudi Jezus sam daje zgled, ko pred križem ne zbeži. Pomislimo, koliko lažje bi lahko živel, če bi ne naložil nase križev, o katerih smo razmišljali ves postni čas.
Poglejmo križe kot so nam jih ponujali evangeliji postnih nedelj:
Jezus ozdravi gobavega (Mr 1,40-45), gobavi pa ga niti ne posluša, niti se mu ne pride zahvalit. Kdor hoče delati dobro, bo nujno doživljal tudi izigranost – križ zlorabljene dobrote.
Jezus gre v puščavo, biva med zvermi, se posti, hudič ga skuša, angeli mu strežejo (Mr 1,12-15). Duhovno življenje je neprestan spopad med hudičem in Bogom, med zvermi in angeli. Ni se mogoče izogniti razpetosti, potrebno jo je nositi – križ razpetosti.
Ko se Jezus na gori spremeni, bi apostol Peter postavil tri šotore (Mr 9,2-10). Ostal bi tam in nikoli ne sestopil z gore. Jezus pa nas vabi na pot, da svoje življenje izročamo v njegove roke in hkrati vztrajno hodimo po poti svetosti.
Jezus graja farizeje in pismouke, da so iz hiše njegovega Očeta naredili tržnico. Splete bič in razžene menjalce in prodajalce (Jn 2,13-25). S tem si zapravi kakršno koli priložnost, da bi bil priljubljen. Napoveduje svojo smrt in postavitev novega templja, česar pa ne more dokazati prej, preden ne umrje. Tako nosi križ nekoristi in preroštva. Vsak, kdor hoče biti njegov učenec, mora nositi takšen križ, kajti zvestoba evangeliju je pogosto zelo 'nekoristna'. Križ preroštva pa je v pogledu v prihodnost, v katero kristjan zre, ne more pa je dokazati.
Nikodem pride k Jezusu (Jn 3,14-21). Težko mu je, ker se mora odločiti in tvega izločenost iz duhovniške vrste. A opredeliti in odločiti se je potrebno, če hoče slediti Resnici. Tudi ti moraš sprejeti križ opredelitve in odločitve, če hočeš iti za Jezusom.
Jezus govori o nujnosti umiranja sebi, če hoče izpolniti Očetovo voljo (Jn 12,20-33). Umreti sebi je tako temeljno za kristjana, kakor je umiranja bistveno za zrno, če hoče obroditi sad.
Jezus pred Pilatom molči (Mr 14,1-15,47). Dovolj je govoril, sedaj mu preostane samo še križ tihote in molka. Tihote, ko je potrebno zreti skrivnost Očetove volje. Molka, ko ni mogoče ničesar dopovedati, je potrebno molčati. To je ponižnost – ko celo Beseda umolkne. Križ tihote mora nositi tisti, ki hoče biti zvest svojemu Učitelju.
Ko pogledamo na Jezusa na križu, nam mora biti jasno: Končal je na križu, ker je hotel priti v življenje. Še več, končal je na križu, ker želi, da bi v življenje stopali tudi mi. Brez križa ta pot ni mogoča. Polno življenje zahteva vsakdanji napor, prizadevanje za dobro. Kakor nam je jasno, da se brez muje še čevelj ne obuje, nam mora postati jasno, da brez sprejemanja vsakdanjih križev, ne moremo hoditi po ozki poti v življenje.
Naj nam bo torej veliki petek povabilo, da se ne otepamo križev, ki jih zahteva ljubezen. Napor življenja naj nam ne bo odveč. Brez duhovnega napora, brez križa ni pravega življenja, ne moremo biti Jezusovi učenci.
