Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga prepoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Pisma?« (Lk 24,30-32)

Cikel katehez – Jubilej 2025: Jezus Kristus, naše upanje

III. Jezusova velika noč

10.Ponovno ogreti srce. »Ali ni najino srce gorelo v nama?« (Lk 24,32)

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes bi vas rad povabil k premišljevanju o presenetljivem vidiku Kristusovega vstajenja: njegovi ponižnosti. Če pogledamo evangeljske pripovedi, ugotovimo, da vstali Gospod ne stori ničesar spektakularnega, da bi se vsilil veri svojih učencev. Ne pojavi se obkrožen z množico angelov, ne stori ničesar senzacionalnega, nima slovesnih govorov, da bi razkril skrivnosti vesolja. Nasprotno, približa se diskretno, kot navaden popotnik, kot lačen človek, ki prosi, da bi z njima delil nekaj kruha (prim Lk 24,15.41).

Marija Magdalena ga zamenja za vrtnarja (prim. Jn 20,15). Učenca iz Emavsa ga imata za tujca (prim. Lk 24,18). Peter in drugi ribiči mislijo, da je eden od mimoidočih. Mi bi pričakovali posebne učinke, znamenja moči, neizpodbitne dokaze. Toda Gospod tega ne izbere: raje ima jezik bližine, normalnosti, skupne mize.

Bratje in sestre, tukaj je dragoceno sporočilo: vstajenje ni nek pretresljiv gledališki preobrat, ampak je tiha preobrazba, ki vsako človeško dejanje napolni s smislom. Vstali Jezus pred svojima učencema poje kos ribe: ne gre za neko obrobno podrobnost, ampak za potrditev, da naše telo, naša zgodba, naši odnosi niso le ovoj, ki ga vržemo stran. Njihov namen je polnost življenja. Vstajenje ne pomeni postati prosojni duhovi, ampak vstopiti v najgloblje občestvo z Bogom in brati, v človečnost, ki jo je preoblikovala ljubezen.

S Kristusovo veliko nočjo lahko vse postane milost. Tudi najbolj običajne stvari: jesti, delati, čakati, skrbeti za dom, podpirati prijatelja. Vstajenje ne odvzame življenju časa in napora, temveč spremeni njegov smisel in »okus«. Vsako dejanje, storjeno v hvaležnosti in občestvu, napoveduje Božje kraljestvo.

Vendar pa obstaja ovira, ki nam pogosto preprečuje prepoznati to Kristusovo prisotnost v vsakdanjosti: prepričanje, da mora biti veselje brez ran. Učenca iz Emavsa hodita žalostna, ker sta upala na drugačen konec, na Mesija, ki ne bi poznal križa. Čeprav sta slišala govoriti, da je grob prazen, se ne zmoreta nasmehniti. A Jezus hodi ob njiju in jima potrpežljivo pomaga razumeti, da bolečina ni zanikanje obljube, ampak pot, po kateri je Bog pokazal veličino svoje ljubezni (prim. Lk 24,13-27).

Ko končno sedita z Njim za mizo in delijo kruh, se jima odprejo oči. Ugotovita, da je njuno srce gorelo že prej, čeprav tega nista vedela (prim. Lk 24,28-32). To je največje presenečenje: odkriti, da je pod pepelom razočaranja in utrujenosti vedno živa žerjavica, ki čaka, da jo nekdo ponovno razvname.

Bratje in sestre, Kristusovo vstajenje nas uči, da ne obstaja življenjska zgodba, ki bi bila tako zelo zaznamovana z razočaranjem ali grehom, da je ne bi moglo obiskati upanje. Noben padec ni dokončen, nobena noč ni večna, nobena rana ne ostane za vedno odprta. Ne glede na to, kako daleč, kako izgubljeni ali nevredni se čutimo, ni oddaljenosti, ki bi lahko ugasnila neminljivo moč Božje ljubezni.

Včasih mislimo, da nas Gospod obišče le v trenutkih zbranosti ali duhovne gorečnosti, ko se čutimo vredni, ko se nam naše življenje zdi urejeno in svetlo. Vendar pa se nam Vstali približa prav na najtemnejših krajih: v naših neuspehih, izčrpanih odnosih, vsakodnevnih naporih, ki nas bremenijo, v dvomih, ki nam jemljejo pogum. Nič od tega, kar smo, noben delček našega življenja mu ni tuj.

Danes se vstali Gospod približuje vsakemu od nas, prav takrat, ko hodimo po svojih poteh – poteh dela in obveznosti, a tudi po poteh trpljenja in osamljenosti – in nas z neskončno nežnostjo prosi, naj mu dovolimo, da nam ogreje srce. Ne vsiljuje se hrupno, ne pričakuje, da ga takoj prepoznamo. Potrpežljivo čaka trenutek, ko se bodo naše oči odprle in prepoznale njegov prijateljski obraz, ki lahko razočaranje spremeni v zaupanja polno pričakovanje, žalost v hvaležnost, obup v upanje.

Vstali želi le pokazati svojo prisotnost, postati naš tovariš na poti in v nas prižgati gotovost, da je njegovo življenje močnejše od vsake smrti. Prosimo torej za milost, da bi prepoznali njegovo ponižno in nevsiljivo prisotnost, da ne bi pričakovali življenje brez preizkušenj, da bi odkrili, da vsaka bolečina, če je napolnjena z ljubeznijo, lahko postane kraj občestva.

In tako kot učenca iz Emavsa se tudi mi vrnimo na svoje domove s srcem, ki gori od veselja. To je preprosto veselje, ki ne izbriše ran, ampak jih osvetli. Veselje, ki se rodi iz gotovosti, da Gospod živi, hodi z nami in nam vsak trenutek daje možnost novega začetka.

(Kateheza papeža Leona XIV., Vatikan, 8.10.2025)

Papež pri katehezi: Vstali nevsiljivo hodi z nami, bolečino spreminja v upanje