»Na kraju, kjer je bil križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja.« (Jn 19,41-42)
Cikel katehez – Jubilej 2025: Jezus Kristus, naše upanje
III. Jezusova velika noč
4. Smrt. »Nov grob, v katerega še nihče ni bil položen« (Jn 19,41)
Dragi bratje in sestre,
na naši poti katehez o Jezusu, našem upanju, danes zremo skrivnost velike sobote. Božji Sin leži v grobu. Toda njegova »odsotnost« ni praznina: je pričakovanje, pridržana polnost, obljuba, varovana v temi. Je dan velike tišine, ko se zdi, da je nebo nemo in zemlja nepremična, vendar pa se prav tam uresničuje najgloblja skrivnost krščanske vere. Je tišina, polna smisla, kakor »naročje« matere, ki varuje še nerojenega, a že živega otroka.
Jezusovo telo, sneto s križa, je bilo skrbno povito, kot se ravna s tem, kar je dragoceno. Evangelist Janez nam pravi, da je bil pokopan na vrtu, v »nov grob, v katerega nihče ni bil položen« (Jn, 19,41). Nič ni prepuščeno naključju. Tisti vrt spominja na izgubljeni raj; kraj, kjer sta bila Bog in človek združena. In grob, ki še ni bil nikoli uporabljen, govori o nečem, kar se mora še zgoditi: je prag, ne konec. Na začetku stvarjenja je Bog zasadil vrt: z zaprtim grobom, ki se bo kmalu odprl.
Velika sobota je tudi dan počitka. Po judovski postavi se sedmi dan ne sme delati: po šestih dneh stvarjenja je namreč Bog počival (prim. 1 Mz 2,2). Sedaj tudi Sin, potem ko je dokončal svoje delo zveličanja, počiva. Ne zato, ker je utrujen, ampak ker je končal svoje delo. Ne zato, ker se je vdal, ampak ker je ljubil do konca. Ničesar ni več dodati. Ta počitek je pečat dopolnjenega dela, je potrditev, da je bilo tisto, kar je bilo treba storiti, resnično dokončano. Je počitek, poln skrite Gospodove navzočnosti.
Mi se s težavo ustavimo in počivamo. Živimo, kot da življenja ne bi bilo nikoli dovolj. Tekamo, da bi proizvajali, pokazali, da ne bi izgubili tal. Toda evangelij nas uči, da je to, da se znamo ustaviti, dejanje zaupanja, ki se ga moramo naučiti storiti. Velika sobota nas vabi, naj odkrijemo, da življenje ni vedno odvisno od tega, kar delamo, ampak tudi od tega, kako se znamo posloviti od tega, kar smo lahko storili.
V grobu Jezus, živa Beseda Očeta, molči. Toda prav v tej tišini se poraja novo življenje. Kot seme v zemlji, kot tema pred zarjo. Bog se ne boji časa, ki mineva, ker je tudi Gospod čakanja. Tako lahko tudi naš »nekoristen« čas, čas premorov, praznin, nerodovitnih trenutkov postane »naročje« vstajenja. Vsaka sprejeta tišina je lahko izhodišče za novo Besedo. Vsak negotov čas lahko postane čas milosti, če ga darujemo Bogu.
Jezus, pokopan v zemlji, je krotko obličje Boga, ki ne zavzame celotnega prostora. Je Bog, ki pusti, da delamo stvari; ki čaka, ki se umakne, da nam pusti svobodo. Je Bog, ki zaupa, tudi ko se zdi, da je vsega konec. In mi se v tisti negotovi soboti naučimo, da se nam ne sme muditi z vstajenjem: najprej je potrebno ostati, sprejeti tišino, dopustiti, da nas objame skrajna meja. Včasih iščemo hitre odgovore, takojšnje rešitve. Toda Bog deluje v globini, v počasnem času zaupanja. Sobota pokopa tako postane »naročje«, iz katerega lahko izvira moč nepremagljive luči, luči velike noči.
Dragi prijatelji, krščansko upanje se ne rodi v hrupu, ampak v tišini pričakovanja, prežetega z ljubeznijo. Ni otrok evforije, ampak zaupne izročenosti. Tega nas uči Devica Marija: ona uteleša to pričakovanje, to zaupanje, to upanje. Ko se nam zdi, da se je vse ustavilo, da je življenje prekinjena pot, se spomnimo na veliko soboto. Tudi v grobu Bog pripravlja največje presenečenje. In če znamo z zahvalo sprejeti tisto, kar je bilo, bomo odkrili, da prav v majhnosti in tišini Bog rad preobrazi resničnost, tako da z zvestobo svoje ljubezni vse stvari dela nove. Resnično veselje izhaja iz pričakovanja, iz potrpežljive vere, iz upanja, da bo tisto, kar je živeto v ljubezni, zagotovo vstalo v večno življenje.
(Kateheza papeža Leona XIV., Vatikan, 17.9.2025)
Papež med katehezo: Upanje se ne rodi v hrupu, ampak v tišini pričakovanja
Leon XIV.: Pogumno pričujmo za svojo vero, da bomo skupaj kvas mirnega in bratskega človeštva
Praznovanje papeževega rojstnega dne pri sv. Pavlu zunaj obzidja