Jezus [vstali] je pristopil in jim spregovoril, rekoč: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,18-20)

Cikel katehez – Jubilej 2025

Jezus Kristus, naše upanje

IV. Kristusovo vstajenje in izzivi današnjega sveta

3. Velika noč daje upanje v vsakdanjem življenju

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Jezusova velika noč ni dogodek, ki spada v oddaljeno preteklost in je zasidran v tradiciji kot mnogi drugi dogodki v človeški zgodovini. Cerkev nas uči, da se vstajenja spominjamo vsako leto na velikonočno nedeljo in vsak dan med evharističnim obhajanjem, med katerim se v polnosti uresniči obljuba vstalega Gospoda: »In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20).

Zato je velikonočna skrivnost temelj krščanskega življenja, okoli katerega se vrtijo vsi ostali dogodki. Lahko torej rečemo, brez ironije ali sentimentalizma, da je vsak dan velika noč. Na kakšen način?

Iz ure v uro doživljamo mnogo različnih izkušenj: bolečino, trpljenje, žalost, ki so prepleteni z veseljem, čudenjem, mirnostjo. A v vsaki situaciji človeško srce hrepeni po polnosti, globoki sreči. Velika filozofinja dvajsetega stoletja, sveta Terezija Benedikta od Križa, rojena Edith Stein, ki se je temeljito poglobila v skrivnost človeške osebe, nas spomni na to dinamiko nenehnega iskanja izpolnitve. »Človeško bitje – piše – vedno hrepeni po tem, da bi bilo ponovno obdarjeno z življenjem, da bi lahko doseglo to, kar mu trenutek daje in mu istočasno jemlje.« Potopljeni smo v omejenost, a se prav tako stegujemo, da bi jo presegli.

Velikonočno oznanilo je najlepša, najbolj radostna in najbolj pretresljiva novica, kar jih je kdaj koli odmevalo skozi zgodovino. Je »evangelij« par excellence, ki potrjuje zmago ljubezni nad grehom in življenja nad smrtjo, in zato je edini, ki lahko zadovolji vprašanje po smislu, ki vznemirja naše misli in srce. Človeško srce razvnema notranje gibanje, ki je usmerjeno k tistemu, kar je onkraj in ga neprestano privlači. Nobena naključna realnost ga ne zadovolji. Stremimo k neskončnemu in večnemu. To je v nasprotju z izkušnjo smrti, ki jo napovedujejo trpljenje, izguba in neuspehi. Smrti ne more ubežati noben človek, kot poje sveti Frančišek v Sončni pesmi.

Vse se spremeni zahvaljujoč tistemu jutru, ko so se žene podale h grobu, da bi mazilile Gospodovo telo, in ga našle praznega. Vprašanje, namenjeno modrim, ki so prišli z Vzhoda v Jeruzalem: »Kje je novorojeni judovski kralj?« (Mt 2,1-2), najde svoj dokončni odgovor v besedah skrivnostnega mladeniča, oblečenega v belo oblačilo, ki na velikonočno jutro nagovori žene: »Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Vstal je. Ni ga tukaj« (Mr 16,6).

Od tistega jutra pa vse do danes, vsak dan, bo Jezus imel tudi naziv »Živi«, kot se On sam predstavi v knjigi Razodetje: »Jaz sem Prvi in Poslednji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov« (Raz 1,17-18). V Njem imamo gotovost, da lahko vedno najdemo zvezdo severnico, proti kateri usmeriti svoje na videz kaotično življenje, zaznamovano z dogodki, ki se nam pogosto zdijo zmedeni, nesprejemljivi in nerazumljivi: zlo v svojih številnih odtenkih, trpljenje, smrt, dogodki, ki zadevajo vse in vsakega. Ko premišljujemo skrivnost vstajenja, najdemo odgovor na svojo žejo po smislu.

Pred našo človeško krhkostjo velikonočno oznanilo postane skrb in ozdravljenje, povečuje upanje pred strašnimi izzivi, pred katere nas vsak dan postavlja življenje na osebni in globalni ravni. Z vidika velike noči se Via Crucis [pot križa, križev pot] spremeni v Via Lucis [pot luči]. Potrebno je okusiti in premišljevati veselje po bolečini, v novi luči ponovno prehoditi vse stopnje, ki so bile pred vstajenjem.

Velika noč ne odstrani križa, ampak ga premaga v izjemnem dvoboju, ki je spremenil človeško zgodovino. Tudi naš čas, zaznamovan z mnogimi križi, kliče po zarji velikonočnega upanja. Kristusovo vstajenje ni neka ideja, teorija, ampak je dogodek, ki je temelj vere. On, Vstali, nas na to po Svetem Duhu še naprej spominja, da bi lahko bili njegove priče tudi tam, kjer človeška zgodovina ne vidi svetlobe na obzorju. Velikonočno upanje ne razočara. Zares verovati v veliko noč na vsakdanji poti pomeni temeljito preoblikovati svoje življenje, biti spremenjeni, da bi spreminjali svet s krotko in pogumno močjo krščanskega upanja.

(Kateheza papeža Leona XIV., Vatikan, 5.11.2025)

Papež pri katehezi: Spremenjeni, da bi z močjo krščanskega upanja spreminjali svet