Sestop v predpekel je najbolj radikalno dejanje Božje ljubezni do človeštva

[Preljubi,] Kristus je enkrat trpel zaradi grehov, pravični za krivične, da bi vas pripeljal k Bogu; usmrčen po mesu, oživljen pa po Duhu;v katerem je šel oznanit tudi duhovom v ječi. (1 Pt 3,18-19)

Cikel katehez – Jubilej 2025: Jezus Kristus, naše upanje

III. Jezusova velika noč
8. Sestop. »In v Duhu je šel oznanit tudi duhovom v ječi« (1 Pt 3,19)

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Tudi danes se bomo zaustavili ob skrivnosti velike sobote. To je dan velikonočne skrivnosti, ko se zdi, da je vse nepremično in tiho, v resnici pa se uresničuje nevidno delovanje zveličanja: Kristus se spusti v kraljestvo predpekla, da bi prinesel oznanilo vstajenja vsem, ki so bili v temi in v smrtni senci.

Ta dogodek, ki sta nam ga predala bogoslužje in izročilo, predstavlja najgloblje in najbolj radikalno dejanje Božje ljubezni do človeštva. Ni namreč dovolj reči ali verjeti, da je Jezus umrl za nas: potrebno je prepoznati, da nas je zvestoba njegove ljubezni hotela poiskati tam, kjer smo se mi sami izgubili; tam, kamor lahko prodre samo moč svetlobe, ki more prečkati oblast teme.

Predpekel v svetopisemskem pojmovanju ni toliko kraj kot bivanjsko stanje: tisto sanje, v katerem je življenje oslabljeno ter vladajo bolečina, osamljenost, krivda ter ločenost od Boga in od drugih. Kristus nas doseže tudi v tem breznu, ko prestopi prag tega kraljestva teme. Vstopi, tako rekoč, v sámo hišo smrti, da bi jo izpraznil, da bi osvobodil njene prebivalce, vsakega posebej prijel za roko. To je ponižnost Boga, ki se ne ustavi pred našim grehom, ki se ne ustraši spričo skrajne zavrnitve človeškega bitja.

Apostol Peter nam v kratkem odlomku iz svojega Prvega pisma, ki smo ga slišali, pravi, da je Jezus, oživljen po Duhu, ponesel oznanilo zveličanja »tudi duhovom v ječi« (1 Pt 3,19). Gre za eno najbolj ganljivih podob, ki ni razvita v kanoničnih evangelijih, ampak v apokrifnem besedilu z naslovom Nikodemov evangelij. V skladu s tem izročilom je Božji Sin vstopil v največjo temo, da bi dosegel tudi zadnjega izmed svojih bratov in sester, da bi tudi tja prinesel svojo luč. V tem dejanju sta vsa moč in nežnost velikonočnega oznanila: smrt ni nikoli zadnja beseda.

Predragi, Kristusov sestop v predpekel ne zadeva samo preteklosti, ampak se dotika življenja vsakega izmed nas. Predpekel ni samo stanje tistih, ki so umrli, ampak tudi tistih, ki živijo smrt zaradi zla in greha. Je tudi vsakdanji pekel osamljenosti, sramu, zapuščenosti, napora življenja. Kristus vstopa v vse te temne stvarnosti, da nam pričuje o Očetovi ljubezni. Ne da bi sodil, ampak da bi osvobodil. Ne da bi krivil, ampak da bi rešil. To stori brez hrupa, na prstih, kot tisti, ki vstopi v bolniško sobo, da bi ponudil tolažbo in pomoč.

Cerkveni očetje so v izjemno lepih besedilih ta trenutek opisali kot srečanje: srečanje med Kristusom in Adamom. Srečanje, ki je simbol vseh možnih srečanj med Bogom in človekom. Gospod se spusti tja, kamor se je človek skril iz strahu, in ga pokliče po imenu, ga prime za roko, ga ponovno dvigne in ga pripelje nazaj na svetlo. To stori z vso avtoriteto, a tudi z neskončno milino, kot oče s sinom, ki se boji, da ga ne ljubi več.

Na vzhodnih ikonah vstajenja je Kristus upodobljen v trenutku, ko razbije vrata predpekla ter z iztegnjenimi rokami prime Adama in Evo za zapestje. Ne reši samo sebe, ne oživi sam, ampak s seboj povleče celotno človeštvo. To je resnična slava Vstalega: je moč ljubezni, je solidarnost Boga, ki se ne želi rešiti brez nas, ampak samo z nami. Boga, ki vstane od mrtvih samo tako, da objame našo bedo in nas ponovno dvigne v novo življenje.

Velika sobota je torej dan, ko nebo najgloblje obišče zemljo. Je čas, ko se vsakega kotička človeške zgodovine dotakne luč velike noči. In če je Kristus lahko sestopil vse do tja, nič ne more biti izključeno iz njegovega odrešenja. Niti naše noči, niti naše najstarejše krivde, niti naše pretrgane vezi. Ni preteklosti, ki bi bila tako uničena, ni zgodovine, ki bi bila tako kompromitirana, da se je ne bi moglo dotakniti usmiljenje.

Dragi bratje in sestre, za Boga sestop ni poraz, ampak dopolnitev njegove ljubezni. Ni poraz, ampak pot, po kateri On kaže, da ni noben kraj preveč daleč, nobeno srce preveč zaprto, noben grob preveč zapečaten za njegovo ljubezen. To nas tolaži, to nas podpira. In če se nam včasih zdi, da smo dosegli dno, si zapomnimo: to je kraj, od koder Bog lahko začne novo stvarjenje. Stvarjenje, ki ga tvorijo osebe, ki so bile ponovno dvignjene; srca, katerim je bilo odpuščeno, obrisane solze. Velika sobota je tihi objem, s katerim Kristus izroči vse stvarstvo Očetu, da bi ga ponovno umestil v njegov načrt zveličanja.

(Kateheza papeža Leona XIV., Vatikan, 24.9.2025)

 

Kateheza. Sestop v predpekel je najbolj radikalno dejanje Božje ljubezni do človeštva