Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce, naj Jezusa izda. Ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vodo v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. (Jn 13,1-5)
Cikel katehez – Jubilej 2025: Jezus Kristus, naše upanje
III. Jezusova velika noč
3. Odpuščanje. »Izkazal jim je ljubezen do konca« (Jn 13,1)
Dragi bratje in sestre, danes se bomo ustavili pri enem najbolj pretresljivih in svetlih dejanj evangelija: trenutek, ko Jezus med zadnjo večerjo ponudi grižljaj tistemu, ki ga bo izdal. To ni le gesta podelitve, ampak veliko več: je zadnji poskus ljubezni, ki se ne vda.
Sveti Janez nam s svojo globoko duhovno rahločutnostjo o tem dogodku takole pripoveduje: »Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce, naj Jezusa izda. […] Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, […] jim je izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1-2).
Ljubiti do konca: to je ključ za razumevanje Kristusovega srca. Ljubezen, ki se ne vda pred zavrnitvijo, razočaranjem in niti nehvaležnostjo.
Jezus pozna uro, a se ji ne podredi: izbere jo. On je ta, ki prepozna trenutek, ko bo njegova ljubezen morala pretrpeti najbolj bolečo rano, rano izdajstva. In namesto da bi se umaknil, obtožil, se branil ... še naprej ljubi: umije noge, pomoči kruh in ga ponudi.
»Tisti je, ki mu bom pomočil grižljaj in mu ga dal« (Jn 13,26). S tem preprostim in ponižnim dejanjem Jezus še naprej in še globlje ljubi. Ne zato, ker ne bi hotel videti, kar se dogaja, ampak prav zato, ker jasno vidi. Razumel je, da svobodo drugega, tudi ko se je izgubil v zlu, še vedno lahko doseže luč mile geste. Kajti vé, da resnično odpuščanje ne čaka na kesanje, ampak se prvo ponudi kot zastonjski dar, še preden je sprejeto.
Juda tega žal ne razume. Potem ko sprejme grižljaj – pravi evangelij – »je šel Satan vanj« (Jn 13,27). Ta odlomek nas pretrese: kot da se je zlo, ki je bilo do tistega trenutka skrito, razkrilo, potem ko je ljubezen pokazala svoj najbolj nemočen obraz. In prav zato, bratje in sestre, je tisti grižljaj naša rešitev: pravi nam namreč, da Bog stori vse – prav vse –, da bi nas dosegel, tudi v uri, ko ga zavrnemo.
Tukaj se odpuščanje razodene v vsej svoji moči in pokaže konkreten obraz upanja. Ni pozaba, ni slabost. Je sposobnost, da drugega pustimo svobodnega, medtem ko ga ljubimo do konca. Jezusova ljubezen ne zanika resnice bolečine, a tudi ne dopusti, da bi zlo imelo zadnjo besedo. To je skrivnost, ki jo Jezus izpolnjuje v nas, v kateri smo včasih tudi mi poklicani sodelovati.
Koliko odnosov se razdre, koliko zgodb se zaplete, koliko neizrečenih besed ostane zamolčanih. Vendar pa nam evangelij kaže, da vedno obstaja način, da ljubimo še naprej, tudi ko se vse zdi nepopravljivo ogroženo. Odpustiti ne pomeni zanikati zla, ampak preprečiti, da bi povzročilo še več zla. Ne pomeni reči, da se ni nič zgodilo, ampak storiti vse, kar je mogoče, da prihodnosti ne bo narekovala mržnja.
Ko Juda zapusti sobo, »je bila noč« (Jn 13,30). A takoj zatem Jezus pravi: »Zdaj je Sin človekov poveličan« (Jn 13,31). Še vedno je noč, a luč je že začela sijati. In sije, ker Kristus ostane zvest do konca, in zato je njegova ljubezen močnejša od sovraštva.
Dragi bratje in sestre, tudi mi živimo boleče in težke noči. Noči duše, noči razočaranja, noči, ko nas je kdo ranil ali izdal. V teh trenutkih smo v skušnjavi, da bi se zaprli vase, se zaščitili, vrnili udarec. Toda Gospod nam pokaže upanje, da vedno obstaja tudi druga pot. Uči nas, da lahko ponudimo grižljaj tudi nekomu, ki nam obrne hrbet. Da lahko odgovorimo s tišino zaupanja. In da lahko gremo naprej dostojanstveno, ne da bi se odpovedali ljubezni.
Danes prosimo za milost, da bi znali odpustiti, tudi ko se ne čutimo razumljene, tudi ko se čutimo zapuščene. Kajti prav v teh urah lahko ljubezen doseše svoj vrhunec. Kot nas uči Jezus, ljubiti pomeni drugega pustiti svobodnega – tudi da nas izda –, ne da bi kdaj nehali verjeti, da je tudi ta svoboda, ranjena in izgubljena, lahko iztrgana iz prevare teme in vrnjena v luč dobrega.
Ko luči odpuščanja uspe pronicati skozi najgloblje razpoke srca, razumemo, da ni nikoli zaman. Četudi ga drugi ne sprejme, čeprav se zdi zaman, odpuščanje osvobaja tistega, ki ga podarja: razpusti zamero, povrne mir, človeka usmeri nazaj k sebi.
Jezus s preprostim dejanjem ponujenega kruha pokaže, da lahko vsaka izdaja postane priložnost odrešenja, če jo izberem kot prostor za večjo ljubezen. Ne popusti zlu, ampak ga premaga z dobrim, tako da mu prepreči ugasniti, kar je v nas najbolj resnično: sposobnost ljubiti.
(Kateheza papeža Leona XIV., Vatikan, 20.8.2025)
Papež pri katehezi: Odpuščanje ni zanikanje, pomeni ljubiti do konca