Ko se je tistega dne, prvega v tednu, zvečerilo in so bila tam, kjer so bili učenci iz strahu pred Judi, vrata zaklenjena, je prišel Jezus, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha. Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,19-23)
Cikel katehez – Jubilej 2025: Jezus Kristus, naše upanje
III. Jezusova velika noč
9. Vstajenje. »Mir vam bodi!« (Jn 20,21)
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Središče naše vere in srce našega upanja sta globoko zakoreninjena v Kristusovem vstajenju. Če pozorno beremo evangelije, ugotovimo, da je ta skrivnost presenetljiva ne le zato, ker je človek – Božji Sin – vstal od mrtvih, ampak tudi zaradi načina, ki ga je izbral, da bo to storil. Jezusovo vstajenje namreč ni pompozno zmagoslavje, ni maščevanje nad njegovimi sovražniki. Je čudovito pričevanje o tem, kako se je ljubezen po velikem porazu sposobna ponovno dvigniti in nadaljevati svojo neustavljivo pot.
Ko se po travmi, ki so nam jo povzročili drugi, ponovno dvignemo, je pogosto prva reakcija jeza, želja, da nekdo plača za to, kar smo prestali. Vstali pa ne reagira na ta način. Ko se Jezus vrne iz podzemlja smrti, se ne maščuje. Ne vrne se s silnimi dejani, ampak z blagostjo izkaže veselje ljubezni, ki je večja od vsake rane in močnejša od vsake izdaje.
Vstali ne čuti nobene potrebe, da bi poudaril ali potrdil svojo superiornost. Svojim prijateljem – učencem – se prikaže in to stori z izredno diskretnostjo, ne da bi silil čas njihove sposobnosti sprejemanja. Njegova edina želja je, da se vrne v občestvo z njimi ter jim pomaga premagati občutek krivde. To zelo dobro vidimo v sobi zadnje večerje, kjer se Gospod prikaže svojim učencem, ki so v strahu zaprti. Ta trenutek izraža izredno moč: Jezus, potem ko je sestopil v globine smrti, da bi osvobodil tiste, ki so bili tam ujetniki, vstopi v zaklenjeno sobo tistih, ki so ohromljeni od strahu, ter jim prinese dar, ki si ga nihče ne bi upal želeti: mir.
Njegov pozdrav je preprost, skoraj običajen: »Mir vam bodi!« (Jn 20,21). A spremlja ga tako zelo lepa gesta, da se zdi skoraj neprimerna: Jezus pokaže učencem roke in stran z znamenji trpljenja. Zakaj bi pokazal rane prav tem, ki so ga v tistih dramatičnih urah zanikali in zapustili? Zakaj ne skrije tistih znamenj bolečine in se izogne ponovnemu odpiranju rane sramu?
Pa vendar nam evangelij pravi, da ko so učenci videli Gospoda, so se razveselili (prim. Jn 20,20). Razlog za to je globok: Jezus je zdaj popolnoma spravljen z vsem, kar je pretrpel. Ni niti sence zamere. Rane ne služijo za očitanje, ampak za potrditev ljubezni, ki je močnejša od vsake nezvestobe. So dokaz, da se prav v trenutku, ko smo se mi izneverili, Bog ni umaknil. Ni se nas odpovedal.
Tako se Gospod pokaže razkrit in nezaščiten. Ničesar ne pričakuje in ne zahteva. Njegova ljubezen ne ponižuje; je mir tistega, ki je trpel iz ljubezni in zdaj lahko končno potrdi, da je bilo vredno.
Nasprotno pa mi pogosto zakrivamo svoje rane zaradi ponosa ali iz strahu, da bi se pokazali šibki. Rečemo, da »ni pomembno«, da »je že mimo«, a v resnici nismo v miru z izdajami, s katerimi smo bili ranjeni. Včasih raje skrivamo svojo težavo z odpuščanjem, da ne bi izgledali ranljivi in da ne bi tvegali ponovnega trpljenja. Jezus pa ne. On pokaže svoje rane kot zagotovilo odpuščanja. Pokaže, da vstajenje ni izbris preteklosti, ampak njegovo spremenjenje v upanje usmiljenja.
Nato Gospod ponovi: »Mir vam bodi!« In doda: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21). S temi besedami apostolom zaupa nalogo, ki ni toliko moč, ampak odgovornost: v svetu biti orodja sprave. Kot da bi rekel: »Kdo drug lahko oznanja usmiljeno obličje Očeta, če ne vi, ki ste izkusili neuspeh in odpuščanje?«
Jezus dihne vanje in jim dá Svetega Duha (Jn 20,22). Ta isti Duh ga je podpiral v pokorščini Očetu in v ljubezni vse do križa. Od tega trenutka naprej apostoli več ne bodo mogli molčati o tem, kar so videli in slišali: da Bog odpušča, dviga in ponovno daje zaupanje.
To je središče poslanstva Cerkve: ne izvajati oblasti nad drugimi, ampak sporočati veselje nekoga, ki je bil ljubljen prav takrat, ko si tega ni zaslužil. To je sila, ki je povzročila začetek in rast krščanske skupnosti: moški in ženke, ki so odkrili lepoto vrnitve k življenju, da bi ga lahko dajali drugim.
Dragi bratje in sestre, tudi mi smo poslani. Tudi nam Gospod kaže svoje rane in pravi: Mir vam bodi. Ne bojte se pokazati svojih ran, ki jih je ozdravilo usmiljenje. Ne bojte se biti blizu nekomu, ki je zaprt v strahu ali občutku krivde. Naj dih Svetega Duha tudi iz nas naredi pričevalce tega miru in te ljubezni, ki je močnejša od vsakega poraza.
(Kateheza papeža Leona XIV., Vatikan, 1.10.2025)
Kateheza o vstajenju. Papež: Ne bojte se pokazati svojih ran, ki jih je ozdravilo usmiljenje