Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici; prav takšnih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« (Jn 4,21-24)

Kateheza: 60 let koncilske izjave Nostra aetate

Dragi bratje in sestre, romarji v veri in predstavniki različnih verskih izročil! Dober dan in dobrodošli!

V središče premišljevanja med današnjo splošno avdienco, ki je posvečena medverskemu dialogu, bi rad postavil besede Gospoda Jezusa, namenjene Samarijanki:  »Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici« (Jn 4,24). V evangeliju to srečanje razkriva bistvo pristnega verskega dialoga: izmenjavo, ki se vzpostavi, ko se ljudje odprejo drug za drugega z iskrenostjo, pozornim poslušanjem in medsebojnim bogatenjem. To je dialog, ki se rodi iz žeje: Božje žeje po človeškem srcu in človeške žeje po Bogu. Pri vodnjaku pri Siharju Jezus preseže kulturne, spolne in verske ovire. Samarijanko povabi k novemu razumevanju čaščenja, ki ni omejeno na določen kraj – »ne na tej gori ne v Jeruzalemu« –, ampak se odvija v duhu in resnici. Ta trenutek zajema jedro samega medverskega dialoga: odkritje Božje prisotnosti onkraj vseh meja in povabilo, da ga skupaj iščemo s spoštovanjem in ponižnostjo.

Pred 60. leti, 28. oktobra 1965, je drugi vatikanski koncil s sprejetjem izjave Nostra aetate, odprl novo obzorje srečanja, spoštovanja in duhovne gostoljubnosti. Ta sijajen dokument nas uči, da pripadnike drugih verstev ne srečujemo kot tujcev, ampak kot sopotnike na poti resnice; da spoštujemo razlike s potrditvijo naše skupne človečnosti; in da v vsakem iskrenem verskem iskanju prepoznamo odsev ene same božje Skrivnosti, ki objema vse stvarstvo.

Še posebej ne smemo pozabiti, da se je Nostra aetate najprej usmerila proti judovskemu svetu, s katerim je sveti Janez XXIII. želel ponovno vzpostaviti prvotni odnos. Prvič v zgodovini Cerkve naj bi se oblikovala doktrinalna razprava o judovskih koreninah krščanstva, ki je na svetopisemski in teološki ravni predstavljala točko brez povratka. »Ljudstvo nove zaveze je duhovno povezano z Abrahamovim rodom. Kristusova Cerkev namreč priznava, da začetke njene vere in njene izvoljenosti najdemo v skladu z božjo skrivnostjo zveličanja že v očakih, Mojzesu in prerokih« (NA, 4). Tako Cerkev, »ki se spominja dediščine, ki ji je skupna z Judi, in je ne vodijo politični razlogi, ampak evangeljska verska ljubezen, obžaluje sovraštva, preganjanja in vse izraze antisemitizma, ki so kadar koli in s strani kogar koli usmerjeni proti Judom« (NA, 4). Od takrat so vsi moji predhodniki z jasnimi besedami obsodili antisemitizem. In tako tudi jaz potrjujem, da Cerkev ne dopušča antisemitizma in se proti njemu bori zaradi samega evangelija.

Danes lahko s hvaležnostjo gledamo na vse, kar je bilo doseženo na področju judovsko-katoliškega dialoga v teh šestih desetletjih. To ni le zasluga človeškega truda, ampak pomoč našega Boga, ki je po krščanskem prepričanju dialog sam. Ne moremo zanikati, da je v tem obdobju prihajalo tudi do nesporazumov, težav in konfliktov, ki pa niso nikoli preprečili nadaljevanja dialoga. Tudi danes ne smemo dovoliti, da bi nas politične okoliščine in nepravičnost nekaterih odvrnili od prijateljstva, še posebej ker smo doslej dosegli že veliko.

 Duh Nostra aetate še naprej osvetljuje pot Cerkve. Priznava, da vsa verstva lahko odsevajo »žarek tiste resnice, ki razsvetljuje vse ljudi« (NA, 2), in iščejo odgovore na velike skrivnosti človeškega obstoja, zato dialog ne more biti le intelektualen, ampak globoko duhoven. Izjava vabi vse katoličane – škofe, kler, posvečene osebe in vernike laike – , da se iskreno vključijo v dialog in sodelovanje s pripadniki drugih verstev ter priznajo in podprejo vse, kar je dobro, resnično in sveto v njihovih izročilih. To je danes potrebno praktično v vsakem mestu na svetu, kjer so zaradi človeške mobilnosti naše duhovne različnosti in pripadnosti poklicane k srečanju in bratskem sobivanju. Nostra aetate nas spominja, da ima pravi dialog svoje korenine v ljubezni, ki je edini temelj miru, pravičnosti in sprave, hkrati pa odločno zavrača vsako obliko diskriminacije ali preganjanja ter potrjuje enako dostojanstvo vsakega človeškega bitja (prim NA, 5).

Torej, dragi bratje in sestre, šestdeset let po Nostra Aetate se lahko vprašamo: Kaj lahko storimo skupaj? Odgovor je preprost: lahko delujemo skupaj. Naš svet bolj kot kdaj koli prej potrebuje našo enotnost, prijateljstvo in sodelovanje. Vsako od naših verstev lahko prispeva k lajšanju človeškega trpljenja in skrbi za naš skupni dom, naš planet Zemljo. Naša verstva učijo resnico, sočutje, spravo, pravičnost in mir. V vsakem trenutki moramo potrditi služenje človeštvu. Skupaj moramo biti budni pred zlorabo Božjega imena, verstva in samega dialoga, pa tudi pred nevarnostmi, ki jih predstavljata verski fundamentalizem in ekstremizem. Prav tako se moramo soočiti z odgovornim razvojem umetne inteligence, ker lahko, če je zasnovana kot alternativa človeškemu, resno krši neskončno človekovo dostojanstvo in nevtralizira temelje odgovornosti. Naša izročila lahko ogromno prispevajo k humanizaciji tehnologije in s tem spodbudijo njeno regulacijo, ki bo ščitila temeljne človekove pravice.

Kot vsi vemo, naša verstva učijo, da se mir začne v človekovem srcu. V tem smislu lahko verstvo igra temeljno vlogo. Ponovno moramo vrniti upanje v naša osebna življenja, naše družine, naše soseske, naše šole, naše vasi, naše države in naš svet. To upanje temelji na naših verskih prepričanjih, na prepričanju, da je novi svet mogoč.

Nostra aetate je pred šestdesetimi leti prinesla upanje v svet po drugi svetovni vojni. Danes smo poklicani, da to upanje ponovno utemeljimo v našem, od vojne razdejanem svetu, in našem degradiranem naravnem okolju. Sodelujmo, kajti če smo združeni, je vse mogoče. Delujmo na način, da nas nič ne bo ločilo. In v tem duhu bi rad še enkrat izrazil svojo hvaležnost za vašo prisotnost in prijateljstvo. Posredujmo ta duh prijateljstva in sodelovanja tudi prihodnji generaciji, saj je dejanski steber dialoga.

Sedaj pa se za trenutek ustavimo v tihi molitvi: molitev ima moč, da spremeni naše drže, misli, besede in dejanja.

(Kateheza papeža Leona XIV., Vatikan, 29.10.2025)

 Papež med splošno avdienco o Nostra aetate: Če smo združeni, je vse mogoče