Spodbude in nagovori papeža Frančiška

»Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: 'Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.'« (Mt 1,20b-21)

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja nam ponuja prelep stavek, ki ga vedno molimo pri angelovem češčenju in nam sam razkriva pomen božiča: ''Beseda je meso postala in med nami prebivala'' (Jn 1,14).

»Dragi bratje in sestre, dober dan, dobro leto!   Začenjamo novo leto in ga izročamo Mariji, Božji Materi. Evangelij današnjega bogoslužja govori o njej in nas ponovno napoti na očarljivost jaslic. Pastirji gredo brez odlašanja k votlini in kaj najdejo? Besedilo pravi, da najdejo »Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli« (Lk 2,16). Zadržimo se pri tem prizoru in si predstavljajmo Marijo, ki je kot nežna in skrbna mama Jezusa pravkar položila v jasli. V tej položitvi lahko vidimo dar za nas. Marija Sina ne zadrži zase, ampak ga predstavi nam; ne stisne ga samo v svoje naročje, ampak ga odloži, da bi nas povabila, naj ga gledamo, sprejmemo in častimo. To je Marijino materinstvo, saj Sina, ki je rojen, ponuja vsem nam. Vedno nam daje Sina, kaže na Sina, nikoli, da bi bil Sin nekaj samo njenega, ne. Tako je bilo med vsem Jezusovim življenjem.

»V teh dneh nas bogoslužje vabi, da v sebi ponovno prebudimo čudenje nad skrivnostjo učlovečenja. Praznik božiča je morda tisti, ki najbolj vzbuja to notranjo držo: čudenje, začudenje, motrenje ... Kot betlehemski pastirji, ki najprej prejmejo sijajno angelsko oznanilo in nato pohitijo iskat znamenje, ki jim je bilo nakazano, Otroka, zavitega v plenice v jaslih. S solzami v očeh pokleknejo pred pravkar rojenega Odrešenika. A ne le oni, tudi Marija in Jožef sta polna svetega čudenja nad tem, kar pravijo pastirji, da so od angela slišali o Otroku. Res je tako: božiča ni mogoče praznovati brez čudenja. Toda čudenje, ki ni omejeno na površinsko čustvo, povezano z zunanjostjo praznika ali, še huje, s potrošniško mrzlico. Če božič omejimo na to, se ne bo nič spremenilo: jutri bo isti kot včeraj, naslednje leto bo isto kot lansko in tako naprej. To bi pomenilo, da se za nekaj trenutkov ogrejemo ob slamnatem ognju, namesto da bi se z vsem svojim bitjem izpostavili moči Dogodka, da bi dojeli središče skrivnosti Kristusovega rojstva.

Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.« Vstal je, ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Herodove smrti, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Iz Egipta sem poklical svojega sina. (Mt 2,13-15)

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo Sveto Družino iz Nazareta. Bog je izbral ponižno in preprosto družino, da je prišel med nas. Zrimo lepoto te skrivnosti ter poudarimo dva konkretna vidika za naše družine.

»V noči zasveti luč. Pojavi se angel, pastirje obda Gospodova slava in končno pride več stoletij pričakovano oznanilo: 'Danes se vam je rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod' (Lk 2,11). Presenetljivo pa je to, kaj doda angel. Pastirjem pokaže, kako naj najdejo Boga, ki je prišel na zemljo: »To vam bo znamenje: našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli« (v. 12). Poglejte znamenje: dete. To je vse: dete v surovi revščini jasli. Ni več luči, ni več sijaja, ni več angelskih zborov. Le dete. Nič drugega ni, kot le-to kar je napovedal Izaija: »Dete nam je rojeno« (Iz 9,5).  

Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« (Lk 2,10-12)

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Evangelij današnjega bogoslužja četrte adventne nedelje pripoveduje o Marijinem obisku Elizabete (prim. Lk 1,39-45). Ko je prejela angelovo oznanilo, Devica ni ostala doma, da bi premislila, kaj se je zgodilo in razmislila o problemih in nepredvidljivostih, ki jih prav gotovo ne bo malo, ker revica ne bi vedela, kaj storiti z to novico, saj je s kulturo tistega časa ni razumela. Nasprotno, najprej pomisli na tistega, ki potrebuje pomoč. Namesto da bi bila sklonjena nad svojimi problemi, misli na tiste, ki potrebujejo pomoč, misli torej na Elizabeto svojo sorodnico, ki je že ostarela in noseča, kar je nekaj nenavadnega in čudežnega. Marija se z velikodušnostjo odpravi na pot, ne da bi se pustila prestrašiti nevšečnostim poti, saj je tako odgovorila na notranjo težnjo, ki jo kliče, naj ji bo blizu in ji pomaga. Dolga pot je. Kilometri in kilometri in ni bilo avtobusa, ki bi šel tja. Morala je iti peš. Gre ven, da bi pomagala ter podelila svoje veselje. Marija Elizabeti podari Jezusovo veselje. Veselje, ki ga je nosila v srcu in v maternici. Gre k njej in razglasi svoja občutja. To izlitje občutij je prešlo v molitev, v Magnifikat, ki ga vsi poznamo. Marija, kakor pravi besedilo, je 'vstala in hitro šla' (v. 39).

»Moji bratje […] Če pa kdo ne greši z besedo, je popoln človek, zmožen obrzdati vse svoje telo. […] Tako tudi jezik: majhen ud je, pa se baha z velikimi rečmi. Glejte, kako majhen je ogenj, pa kako velik gozd zažge! Iz istih ust prihajata blagoslov in kletev. To se, moji bratje, ne sme tako dogajati.« (Jak 3,2.5.10)