Spodbude in nagovori papeža Frančiška

»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 26,46) Ta klic smo danes ponavljali v psalmu z odpevom (prim. Ps 22,2) in je edini, ki ga je Jezus izrekel na križu v evangeliju, ki smo ga poslušali. To so torej besede, ki nas vodijo v središče Kristusovega trpljenja, na višek trpljenja, ki ga je pretrpel, da bi nas odrešil. »Zakaj si me zapustil?«

»[Bratje,] Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan. Le slišali so: "Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti". In slavili so Boga zaradi mene.« (Gal 1,22-24)

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Danes, na peto postno nedeljo, nam evangelij predstavlja obujenje Lazarja (prim. Jn 11,1-45). Gre za zadnjega od Jezusovih čudežev pripovedovanih pred Veliko nočjo, torej obujenje od mrtvih njegovega prijatelja Lazarja. Lazar je Jezusov dragi prijatelj, za katerega pa ve, da umira. Odpravi se na pot in pride do njegove hiše štiri dni po njegovem pokopu, ko ni več nobenega upanja. Njegova navzočnost pa vendarle prižge vsaj malo upanja v srcu sester Marte in Marije (prim. vv. 22.27). Oni dve, čeprav žalujeta, zagrabita za to luč, za to majhno upanje. Jezus ju povabi naj imata vero in naj dasta odpreti grob. Potem moli k Očetu in zatem zakliče Lazarju: »Pridi ven!« (v. 43). Ta je oživel in pride ven. To je čudež, tako preprost…

»Končno, bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni. Ne vračajte hudega za húdo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti. Nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni blagoslova.« (1 Pt 3,8-9)

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes nam evangelij prikaže Jezusa, ki povrne vid človeku, ki je bil slep od rojstva (prim. Jn 9,1-41). Toda ta čudež so slabo sprejele različne osebe in skupine. Poglejmo podrobnosti.

Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.« (Lk 10,1-2)

»Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo nedeljo želim!   Na to nedeljo nam evangelij predstavi enega od Jezusovih najlepših in najbolj privlačnih srečanj, to je s Samarijanko (prim. Jn 4,5-42). Jezus in učenci so se ustavili blizu nekega vodnjaka v Samariji. Prišla je žena in Jezus ji je rekel: »Daj mi piti« (v. 8). Rad bi se ustavil pri tem stavku: »Daj mi piti«.

»Naj vas spomnim, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil, ki ste ga tudi sprejeli, v katerem tudi vztrajate, po katerem ste na poti odrešenja, če se ga držite, kakor sem vam ga oznanil; razen če ste zaman sprejeli vero.« (1 Kor 15,1-2)

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Na to drugo postno nedeljo se oznanja evangelij Jezusovega spremenjenja. Jezus je vzel seboj na goro Petra, Jakoba in Janeza in se jim je kot Božji Sin razodel v vsej svoji lepoti (prim. Mt 19,1-9). Za trenutek se zaustavimo pri tem prizoru in se vprašajmo, v čem je ta lepota? Kaj vidijo učenci? Gre za spektakularen učinek? Ne, ni to. Vidijo luč svetosti Boga, ki se sveti v obličju in oblačilu Jezusa, ki je popolna Očetova podoba. Razodeva se veličastnost in lepota Boga. Toda Bog je Ljubezen. Torej so učenci videli s svojimi očmi lepoto in sijaj božanske ljubezni, učlovečene v Kristusu. Gre za anticipacijo raja. Imeli so anticipacijo raja. Kakšno presenečenje za učence! Pred svojimi očmi so toliko časa že imeli obličje Ljubezni in niso opazili, kako je lepo! Šele sedaj se z velikim in neizmernim veseljem tega zavedajo.

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Evangelij te prve postne nedelje nam predstavlja Jezusa v puščavi, ko ga skuša hudič (prim. Mt 4,1). Hudič pomeni »tisti, ki ločuje«. Hudič hoče vedno ustvariti ločitev in to si zada tudi s skušanjem Jezusa. Poglejmo od koga ga hoče hudič ločiti in na kakšen način.