Spodbude in nagovori papeža Frančiška

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij (Jn 14,1-12) današnjega bogoslužja je vzet iz Jezusovega zadnjega govora pred njegovo smrtjo. Srce učencev je vznemirjeno, toda Gospod jim nameni pomirjajoče besede, saj jih povabi, naj jih ne bo strah. »Ne bojte se«. On jih namreč ne zapušča, temveč gre, da jim pripravi prostor in da jih vodi proti temu cilju. Gospod namreč danes pokaže vsem nam čudovit prostor, kam iti, in istočasno nam pove, kako tja priti. Pokaže nam pot po kateri hoditi. Pove nam kam iti in kako iti tja.

Zadnje Jezusove besede, izgovorjene v evangeliju, ki smo ga slišali, povzemajo smisel njegovega poslanstva: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). To počne dobri pastir: življenje da za svoje ovce. Jezus kot pastir, ki gre iskat svojo čredo, je prišel, da bi nas poiskal, ko smo se izgubili; kot pastir je prišel, da bi nas iztrgal smrti; kot pastir, ki pozna svoje ovce eno po eno in jih ljubi z neskončno nežnostjo, nas je pripeljal v Očetovo stajo in nas naredil za njegove otroke.

»Za muko svoje duše bo videl luč, se sitil, s svojim spoznanjem bo moj pravični služabnik opravičil številne, njihove krivde bo naložil nase. Zato mu bom številne dal v delež, mogočne bo delil kot plen, ker je dal svoje življenje v smrt in bil prištet med prestopnike, nosil pa je grehe številnih in prosil za prestopnike.« (Iz 53,11-12)

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to tretjo velikonočno nedeljo evangelij pripoveduje o srečanju vstalega Jezusa z emavškima učencema (prim. Lk 24,13-35). Gre za dva učenca, ki se vdana v usodo zaradi Učiteljeve smrti na sam dan velike noči odločita zapustiti Jeruzalem in se vrniti domov. Morda sta bila vznemirjena, ker sta slišala žene, ki so se vrnile od groba in govorile, da je z Gospodom tako in sta odšla. Medtem ko žalostna hodita in se pogovarjata o tem, kar se je zgodilo, se jima pridruži Jezus, a ga ne prepoznata. Vpraša ju, zakaj sta tako žalostna in onadva mu odgovorita: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu in ne veš, kaj se je tam zgodilo te dni?« (v. 18). Jezus jima odgovori: »Kaj neki?« (v. 19). Ona dva mu pripovedujeta vso zgodbo, ker jima Jezus omogoči, da mu jo pripovedujeta. Zatem jima, ko hodijo, pomaga razbirati dejstva na drugačen način v luči prerokb,  Božje Besede, vse to, kar je bilo oznanjeno izraelskemu ljudstvu. Razbirati je to, kar Jezus počne z njima. Pomaga jima ponovno prebirati. Zaustavimo se pri tem vidiku.

[Jezus je rekel dvanajsterim:] Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite torej preudarni kakor kače in preprosti kakor golobje. Varujte pa se ljudi, ker vas bodo izročali sodiščem in bičali po svojih shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom. (Mt 10,16-18)

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes, na nedeljo Božjega usmiljenja, nam evangelij pripoveduje o dveh prikazovanjih vstalega Jezusa učencem in še posebej Tomažu, »nejevernemu apostolu« (prim. Jn 20,24-29). V resnici Tomaž ni edini, ki mu je težko verovati, pravzaprav predstavlja nekako vse nas. Ni namreč vedno lahko verovati, še posebej če smo, kakor v njegovem primeru, doživeli veliko razočaranje. Leta je sledil Jezusu, tvegal in prenašal težave, vendar pa so Učitelja pribili na križ kakor zločinca in nihče ga ni osvobodil. Nihče ni storil ničesar! Umrl je in vsi se bojijo. Kako naj človek še zaupa? Kako zaupati novici, ki pravi, da je živ? V njem se je porajal dvom.

»[Bratje,] sezite po vsej Božji opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru.« (Ef 6,13-15)

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Danes nam evangelij pomaga podoživeti srečanje žena z vstalim Jezusom na velikonočno jutro. Na ta način nas spomni, da so ga one, žene učenke, prve videli in srečale. Vprašamo se lahko, zakaj one? Iz zelo preprostega razloga: ker so prve šle h grobu. Kot vsi učenci so tudi one trpele zaradi tega, ker se je, kot je bilo videti, Jezusova zgodba končala. A za razliko od drugih ne ostanejo doma, ohromljene od žalosti in strahu. Zgodaj zjutraj, ob sončnem vzhodu, gredo počastit Jezusovo telo in nosijo s seboj dišeča mazila. Grob je bil zapečaten in spraševale so se, kdo bi lahko odvalil tako težki kamen (prim. Mr 16,1-3). Toda njihova pripravljenost, da izvršijo to dejanje ljubezni, je premagala vse. Niso izgubile poguma, presegle so svoje strahove in tesnobo. To je način, kako najti Vstalega. Iziti iz naših strahov, iziti iz naših tesnob.

»Noč se bliža koncu in prižigajo se prve luči zore, ko se žene napotijo proti Jezusovemu grobu. Gredo negotovo, izgubljeno, s srci, ki ga para bolečina zaradi smrti, ki je vzela Ljubljenega. Ko pa so prišle do tistega kraja in videle prazen grob, so spremenile smer, zamenjale so pot; zapustile so grob in tekle, da bi učencem oznanile novo pot: Jezus je vstal in jih čaka v Galileji. V življenjih teh žena se je zgodila Pasha, kar pomeni prehod: pravzaprav so prešle od žalostne poti proti grobu k veselemu teku k učencem, da bi jim povedale ne le, da je Gospod vstal, ampak da obstaja tudi cilj, ki ga je treba doseči takoj, Galileja. Srečanje z Vstalim je tam, tja vodi vstajenje. Ponovno rojstvo učencev, vstajenje njihovih src gre skozi Galilejo. Stopimo tudi mi na to pot učencev, ki gre od groba v Galilejo.

»Kristus je trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah. On ni storil greha in v njegovih ustih ni bilo zvijače. On med sramotenjem ni vračal sramotenja, med trpljenjem ni grozil … On je naše grehe sam ponesel na svojem telesu na les, da bi mi odmrli grehom in zaživeli pravičnosti: z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni.« (1 Pt 2,21-24)