Spodbude in nagovori papeža Frančiška

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Evangelij nam danes predstavlja srečanje Jezusa s prvimi učenci (prim. Jn 1,35-42). Ta prizor nas vabi, da se spomnimo prvega srečanja z Jezusom. Vsakdo med nami je imel prvo srečanje z Jezusom ali kot otrok, odraščajoči, mlad, odrasel, odrasla ... Skušajmo se spomniti, kdaj sem prvič srečal Jezusa in po tej misli, tem spominjanju obnovimo veselje hoditi za njim, ker hoditi za Jezusom pomeni biti Jezusov učenec ter se vprašamo: kaj pomeni biti Jezusovi učenci? Iz današnjega evangelija lahko vzamemo tri besede: iskati Jezusa, prebivati z Jezusom, oznanjati Jezusa. Iskati, prebivati, oznanjati.

»Sin moj, če bo tvoje srce modro, bo z menoj vred veselo tudi moje srce. Ne bodi med popivači vina, ne med požeruhi mesa. Kajti pijanec in požeruh obubožata, zaspanec se oblači v cunje.« (Pr 23,15.20-21)

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo Gospodov krst (prim. Mr 1,7-11). Ta se je dogodil pri reki Jordan, kjer je Janez, imenovan za to Krstnik, vršil obred očiščevanja, ki je izražal prizadevanje zapustiti greh in se spreobrniti. Ljudje so se prihajali krstiti s ponižnostjo, z iskrenostjo in kot pravi bogoslužje 'z bosimi nogami in razgaljeno dušo'. Tudi Jezus je šel in tako začel svoje poslanstvo. S tem je pokazal, da hoče biti blizu grešnikom, da je prišel za njih, za vse nas, ki smo grešniki.

»Tedaj je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovoril in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil.« (Mt 3, 13-15)

»Besede apostola Pavla osvetljujejo začetek novega leta: »Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene« (Gal 4,4). Pretrese nas izraz »polnost časa«. V starih časih so imeli navado, da so čas merili s praznjenjem in polnjenjem amfor: ko so bile prazne, se je začelo novo časovno obdobje, ki se je končalo, ko so bile polne. To je polnost časa: ko je amfora zgodovine polna, Božja milost prekipi: Bog postane človek in to stori v znamenju žene, Marije. Ona je pot, ki jo je izbral Bog; ona je cilj mnogih ljudi in rodov, ki so »kapljo za kapljo« pripravljali Gospodov prihod na svet. Mati je torej v središču časa: Bogu je bilo všeč, da se je obrat v zgodovini zgodil po njej, po ženi. S to besedo nas Sveto pismo vrača k začetkom, k Prvi Mojzesovi knjigi in nam nakazuje, da Mati z Otrokom označuje novo stvarjenje, nov začetek. Na začetku časa zveličanja je torej sveta Božja Mati, naša sveta Mati.

In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli.« (Mr 7,14-15.21)

»Naj se popiše ves svet« (Lk 2,1). To je kontekst, v katerem se je Jezus rodil in pri katerem se je zadržal evangelij. Lahko bi ga na hitro omenil, a namesto tega o njem govori natančno. In s tem pokaže veliko nasprotje: medtem ko cesar prešteva prebivalce sveta, Bog vanj vstopi skoraj naskrivaj; medtem ko se vladarji skušajo povzpeti med velikane zgodovine, Kralj zgodovine izbere pot majhnosti. Noben mogočnik Ga ne opazi, ampak samo nekaj pastirjev, odrinjenih na rob družbenega življenja.

Angel pa je rekel pastirjem: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« (Lk 2,10-12)

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes, na tretjo adventno nedeljo, nam evangelij govori o poslanstvu Janeza Krstnika (prim. Jn 1,6-8.19-28), označujoč ga kot preroka poslanega od Boga, »da bi pričeval o luči« (v. 8). Razmišljajmo o tem: pričevati o luči«.

»Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril.« (Mr 7,31-35)