Zbrali smo se že v petek, pri skupni večerji, ki ji je sledila večerna molitev. Sobotno jutro smo začeli z jutranjo molitvijo in sveto mašo, nadaljevali z zajtrkom in delom po skupinah, ki je bilo poleg priprave obrokov pretežno pospravljanje Marijinega doma in pripravljanje za silvestrovanje. Pri pripravi sarme za naslednji dan smo se trudili upoštevati izvirni recept naše prostovoljke iz »domovine« te hrane.
Silvestrovanje v mladinskih prostorih je bilo zapolnjeno z glasbo, ki je mnoge privabila k plesu, nekateri so se povezali v igranju kart, namiznega tenisa ali le ob prijetnem klepetu. Polnoč smo pričakali ob »igri dialektov«, saj smo bili iz različnih koncev naše domovine - iz Zasavja, okolice Velenja, Žirov, s Krasa in iz Notranjske. V igri smo se zelo zabavali, bistvo je bilo medsebojno razumevanje besedišča, zlasti za posebna poimenovanja, na primer »runkl za čunke« (knjižno pomeni »pesa za prašiče«).
Skupno delo, zabava in molitev so nas v dveh dneh povezali v »krščansko skupnost«, ki je enodušno molila in se Bogu zahvaljevala za iztekajoče se leto, v upanju na božje milosti za prihajajoče leto 2023.
V skupnem premišljevanju smo se osredotočili na veselje božjega kraljestva, v katerem se nekako ne znajdemo, saj ostajamo v svojih kalupih »pogojne« ljubezni, ki smo si jo zamislili v trgovskem pomenu »daj-dam« tako v odnosu do Boga kot do bližnjega. Nimamo v zavesti, da nas Bog brezpogojno ljubi, ne glede na naše padce in zmote.
Prav tako nam manjka otroškega veselja nad majhnimi, na videz nepomembnimi stvarmi, ki nam lahko odprejo naš notranji svet za čudenje. Otrok se zatopi v igro, povezuje in ustvarja, se čudi in veselo ustavlja ob svojih mislih ter jih ohranja v srcu.
Otroška drža je bila tudi Marijina, saj se je znala ustaviti in umiriti tako v veselih kot v žalostnih trenutkih. V svojem srcu je premišljevala besede in dogodke ter tako odkrivala Boga, mu zaupala, verovala, se čudila in veselila.
Vrnili smo se na domove, a duhovna obnova še odmeva v nas, nam napolnjuje srce z veseljem, ki izriva obup in depresijo, jezo pa spremeni v »blagozvočno pesem«. Bog daj, da bi še dolgo »držalo«!
