Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In pot, kamor grem, poznate.« Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?«
Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.«
Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki je v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.« (Jn 14,1-12)
Evangelijski odlomek se zdi težko razumljiv, čeprav je jasen. Poglejmo še enkrat, o čem govori. Jezus učencem pove, da od njih odhaja. Vrnil se bo in jih vzel k sebi. Tudi oni bodo lahko dosegli njegov cilj. Prišli bodo k Očetu. Pravi tudi, da je pot do tega cilja jasna. Tu se Tomažu zatakne in reče, da ne pozna ne poti, ne Očeta. Jezus mu odvrne, da je On tako pot kot podoba Očeta. Kdor gre za njim, pride k Očetu. Oglasi se še Filip, ki mu prav tako ni jasno, kako naj pozna Očeta, če ga ni videl. Jezus mu žalosten pojasni, da bi vendarle že morali razumeti, da sta On in Oče eno: Kdor vidi njega, vidi Očeta. O tej povezanosti govorijo tako njegove besede kot dela. Jezus učence vabi, naj mu sledijo in jim obljublja, da bodo v hoji za njim tudi oni opravljali velika dela.
Kaj je tu zahtevnega? Mogoče ta zgoščenost misli, da je Jezus vse v enem: pot, resnica, življenje, Oče … Najbrž tega v življenju ne srečujemo, zato težko razumemo. Vendar je Jezusova veličina prav v tem, da je v njem vse eno: misli, besede, dejanja, hrepenenja, vse, prav vse.
V tej luči sem se ustavil ob misli: Kdor vidi mene, vidi Očeta. Ta me spominja na besede mojega strica, ki je bil duhovnik. Izrekel jih je nekaj dni pred svojo smrtjo. Rekel mi je: »Duhovnik mora biti prosojen za Kristusa.« S tem je povedal to, kar smo danes slišali v evangeliju. Če je Jezus podoba Očeta, moramo mi postajati njegova podoba. Če mu sledimo kot njegovi učenci, mu moramo postajati podobni. Če ob pogledu na Jezusa, lahko prepoznamo Očeta, potem naj bi ljudje ob pogledu na nas prepoznali Njega. Biti moramo prosojni za Kristusa!
Morda bo kdo ugovarjal, da smo grešni in da ne moremo biti podoba Boga. Seveda je v tem težava, vendar je vedno pomembno, da nam je vsaj načeloma jasno, za čem stremimo in kaj je naše vodilo. Mislim, da je težava že v tem, da nas v življenju ne vodi Evangelij. Ali kdaj opazite spraševanje, ali je nekaj evangeljsko ali ne, ali kažemo na Kristusa ali ne. Niti Cerkvena hierarhija tega ne počne več. Včasih je Cerkev kakšno knjigo dala na seznam prepovedanih knjig ali spregovorila o neprimernem filmu. Mogoče se kdo spomni najbrž zadnje take reakcije Cerkve na film Zadnja Jezusova skušnjava. Nisem pristaš prepovedovanja vernikom, kaj smejo brati ali gledati. Pogrešam pa jasno misel, kaj je evangeljsko in kaj ne. Ko je Cerkev nehala prepovedovati, se je tudi nehala opredeljevati ter s tem oznanjati. Če je bil cilj prepovedovanje, je prav, da je nehala. Vendar njen cilj ne more biti v prvi vrsti prepovedovati, ampak kazati na Kristusa.
Žal se nam potem zgodijo afere. V takšnih primerih se vsi zganemo in začnemo razmišljati, ali so neke umetnine in neke misli še primerne za cerkev ali ne, ali so v pravem duhu ali ne. To samo govori o tem, da smo pozabili na Evangelij. V tem smislu ne vidim glavnega problema v obsojenem, ampak v drži celotne Cerkve. Ta je pozabila, da je v vsakem trenutku dolžna gledati na svet v luči Evangelija. Vsakega in vsako delo moramo presojati v tej luči. Ni najpomembnejše, da nekdo lepo govori in ustvarja, za kristjana je vedno temeljno vprašanje, ali nekdo in nekaj kaže na Kristusa ali ne.
Jezus nam v tem duhu ponuja tudi pomoč. Kakor pravi, da kdor vidi Njega, vidi Očeta, tudi pojasnjuje, da je on pot, resnica in življenje. Ko se sprašujemo, ali kažemo Nanj, nam je ta njegov opis v oporo. Vedno se moramo vprašati, ali je pot, po kateri hodimo, Jezusova. To je pot križa v ljubezni do bližnjega in do Očeta. Pot lenobe in razvad oz. nepremišljenih navad zagotovo ni Njegova. Tudi pot permisivne vzgoje ne. Če je Jezus resnica, potem sprenevedanje, polresnice in brezbrižnost do tega, kaj je res in kaj ne, vsekakor ne kaže Nanj. In če je On sam življenje, naša naveličanost in nesreča, ker ni vse po naše, zagotovo ne kažejo Nanj.
Povabilo današnjega evangeljskega odlomka je torej jasno. Ker verujemo, da je Jezus podoba Očeta, smo tudi mi poklicani, da Ga odsevamo v svojem življenju. Naj bomo prosojni Zanj tako v besedah kot v dejanjih, da bo tudi po nas komu pot Evangelija in Cerkve kaj bližja.
