Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti po besedi, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.« (Jn 15,1-8)
Po priliki o dobrem pastirju nam Jezus pripoveduje priliko o trti in mladikah. Preteklo nedeljo smo razmišljali, da si najbrž želimo pastirja, ki bi tekal za svojimi ovcami. Jezus s svojim zgledom pokaže, da ovce le vodi do zdrave paše in ne teka za njimi, še manj pa za trmastimi in 'prepametnimi'. Prilika o trti in mladikah nam še jasneje sporoča, da tistega 'vrtenja', ki bi si ga včasih želeli od svojih bližnjih, s strani Boga preprosto ni. Jezus da jasno vedeti, da le mladika, ki je na pravem mestu tj. na trti, lahko ostane pri življenju in rodi sad. Ljubeča skrb, ki jo nakazuje vloga pastirja, se v novi priliki od njega premakne k ovci oz. mladiki tj. k njeni odgovornosti, da sliši glas, sledi besedi, iz nje živi in jo izpolni.
Kakor smo o pastirju razmišljali v luči vstajenja, da Jezus kaže pot k Očetu po zvestobi resnici in izpolnjevanju njegove volje, tako tudi prilika o trti govori o besedi, ki prečiščuje in daje življenje. Jezus namreč pravi: Vi ste že čisti, po besedi, ki sem vam jo povedal. Kakšna je ta beseda, po kateri smo čisti? Če pogledamo Božjo besedo, ki nam jo prinašajo Evangeliji kot celota, bomo videli, da bi vse lahko zgostili v tri 'besede', ki jim Jezus sledi. Tudi nas vabi, da mu v tem sledimo.
Beseda pokorščine Očetovi volji – Jezus ne dela, kar sam hoče, ampak izpolnjuje Očetovo voljo. Kljub temu da je Božji sin, ostaja popolnoma podrejen Očetu. Njegova jed je, da izpolni Očetovo voljo. Vse svoje življenje uravnava ob tem, kar od njega pričakuje njegov Oče. Ker razume, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta, ostane že kot dvanajstleten deček v templju. V zvestobi Očetu sprejema smrt na križu in njegove zadnje besede govorijo o izročitvi svoje duše prav Njemu.
Tako tudi nas vabi, da se zavedamo, da nismo gospodarji, ampak spoznavalci življenja; življenja ne vodimo, ampak ga lahko le uravnavamo po božji volji; naše veselje ni v tem, da delamo, kar nam paše, ampak da uspemo spoznati Očetovo voljo in jo izpolniti. Vse to vključuje 'čudaštvo', ker po človeško nismo učinkoviti. Pomeni sprejemanje trpljenja v odpovedovanju svoji volji, prinaša pa veselje in svobodo.
Beseda odrešenja – Jezus ni prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga odrešil. Jezus se je družil z grešniki, kar je bilo v spotiko najbolj zavzetim Jodom kot so farizeji in pismouki. Jasno je povedal, da zdravnika ne potrebujejo zdravi ampak bolni, da je prišel, da prinese odpuščanje in ne obsodbo. Farizeji tega niso mogli sprejeti, ker jim je s tem vzel tudi orožje oblasti in nadvlade. A Jezus je vztrajal in zato končal na križu.
Kot njegovi učenci nismo poklicani, da bi sodili in obsojali, ampak prinašali besedo odrešenja, ki je namenjena vsem. To bomo zmogli le, če se bomo tudi sami čutili odrešene krivde in greha. Svoboda je v tem, da nas Bog ljubi. Ljubi pa nas ne zato, ker bi bili popolni, ampak, ker je On poln ljubezni. K temu vabi tudi nas.
Beseda ljubezni – Jezus je prišel, da bi stregel in ne, da bi mu stregli. Jezusova beseda odrešenja je preprosto beseda ljubezni. Očetu sledi, ker ve, da se s tem uči ponižnosti, ki je šola ljubezni. Ne obsoja, ker s tem kaže na ljubezen, ki edina osrečuje. Njegovo življenje je ljubezen sama. A ta ni sladka in na jeziku, ampak izhaja iz globoke zaveze Očetu, ki je ljubezen in resnica sama. Brez radikalne zvestobe resnici ni božje ljubezni.
Ostati na trti pomeni ljubiti in to za vsako ceno. Naše mesto je najprej v služenju bližnjim, kot Cerkev pa smo poklicani služiti najbolj obrobnim in odrinjenim. Naše veselje je v tem, da lahko ljubimo in ni vezano na rezultate. Ljubiti sovražnike je naša dolžnost, blagri pa so naše vodilo. Ljubezen je le redko ljubljena, vedno pa zbuja zavist, preganjanje in posmeh. Takšna je božja ljubezen, zato je tudi križana.
Poklicani smo, da kot trte na mladiki ostajamo zvesti božji ljubezni ne glede na ceno, ki jo ta prinaša. Biti mladika na trti lahko torej povzamemo v treh 'besedah':
Ostanimo torej v Njem, da nas bo Njegova besede prečistila!
