Tisti čas sta učenca pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.« (Lk 24,35-48)
Nedeljo za nedeljo poslušamo poročila o Jezusovem vstajenju. Odlomki govorijo, kako se je prikazoval učencem in se jim dal prepoznati. Zanimivo je, kako vztrajno Jezus kaže svoje rane in vabi učence, da se ga dotaknejo. Kakor se je dal potipati apostolu Tomažu, danes vsem pravi: Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz. Še več, tokrat tudi jé vpričo njih.
Zanimivo je, da svojo istovetnost dokazuje s tem, da se ga dotaknejo ali da pred njimi jé. Očitno želi s tem poudariti pomen telesa. Jezus torej najprej vabi, da se ga dotaknejo, šele potem jim razlaga in utemeljuje, zakaj je logično, da je vstal od mrtvih. Čemu tako poudarjanje telesnega?
Takratni svet je bil poln dualistične logike, po kateri je bilo vse telesno ničvredno in je imelo veljavo le duhovno. Med drugim se je na podlagi tega v grškem svetu razvila tudi homoseksualnost. Odnos med moškim in moškim je bil razumljen kot bolj duhoven, ker za seboj ni 'potegnil' telesnih posledic spočetja in rojevanja.
Jezusovo vztrajanje v tem, da je vstal v telesu in da je njegovo telo znamenje, da je to on sam, ima tako globlji in širši pomen. Kljub temu da nas npr. v dialogu z Nikodemom vabi, naj se rodimo od zgoraj, ne želi sporočati, da je telesno samo na sebi slabo. Njegov pogled na telo je ves čas povabilo k nečemu lepemu. Poglejmo, k čemu vse nas vabi njegovo prikazovanje po vstajenju.
Jezus šele potem ko se da učencem dotakniti, razloži tudi pomen njegove smrti in njegovega vstajenja. Naša vera ni ločevanje med telesnim in duhovnim, ampak ravno nasprotno. Kljub temu da poudarja duhovno plat, telesne nikoli ne razvrednoti. Naša vera se kaže prav v tem, da telo dobi pravo mesto v duhovnem pogledu nanj. Kakršno koli preziranje ali poveličevanje telesa ni krščansko. Žal v to ves čas zanaša tako družbo kot nas kristjane. Mogoče nam prav misel na vstajenje v telesu lahko pomaga k pravemu ravnovesju pri skrbi za oboje: duha in telo. Nenazadnje nas vsaka molitev Očenaša vabi k misli, da je naš cilj v nebesih, kjer bomo v poveličanem telesu, hkrati pa je prošnja za vsakdanji kruh tj. skrb za telo.
Jezus s svojim prikazovanjem daje posebno vrednost tudi dotiku in telesni bližini. Vemo, da je danes telesno po eni strani poveličevano, po drugi strani pa razvrednoteno. Zaradi najrazličnejših zlorab drvimo v družbo, kjer je vsak dotik problematičen in prepovedan. Kristjani smo povabljeni, da prinašamo v ta svet lep odnos do svojega telesa in telesa bližnjih. Naše telo je vedno božja podoba. Z njim in prek njega vstopamo v svet bližnjega. Brez dotika in nežnosti postajamo vedno bolj nečloveški in hladni. Toplino doma in lepoto družbe je mogoče ustvarjati le, če ohranimo tudi pravi odnos do telesne bližine.
Ko Jezus jé z učenci, pokaže tudi na vrednost hrane. Kako pogosto je z učenci obedoval! Zanj sam obed ni bil le potešitev lakote, ampak skrb za telo in duha, ustvarjanje medsebojne povezanosti in veselja, da preprosto smo v telesu. Kako pomembno je, da naši obedi, naše hranjenje ni le skrb za telo, ampak vedno tudi za duha. K temu veliko prispeva molitev pred jedjo in po jedi. Marsikje je ta navada izginila. In vendar je pomembno tako telesno kot duhovno, da se znamo umiriti, da se Bogu zahvalimo za to, kar prejemamo in da se veselimo tega, kar hrani naše telo tako duhovno kot telesno.
Naj nas torej srečevanje z Vstalim vabi k pristni skrbi za svoje telo, za lep odnos do sebe kot do bližnjih. Naj ne bežimo pred zahtevnostjo odnosov, ampak postajamo vedno bolj podobni Vstalemu, ob katerem je lepo vse: rane, telesno in duhovno ter skupen obed.
