Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›rabi‹. Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan. Mt 23,1-12
Današnji evangelij je temeljit opis tega, kar se zgodi z vero, ko si jo človek podredi. Dokler je Bog tisti, ki vodi človeka, je vera v službi dobrega. Ko pa si človek 'podredi' Boga, zato da utemeljuje svoj prav, postane vera sama grožnja svetu.
Zdi se, da smo v današnjem času prav v to norost stopili do konca. V svetu divjajo vojne. Vsem gre za oblast in obvladovanje. Zdi se, da izvoljeno izraelsko ljudstvo brez sramu uporablja svojo vero, da opraviči zločin proti človeštvu. Nič drugače ni na drugem koncu v Ukrajini. Če že Rusija tega ne izvaja v imenu Boga, pa to počne v imenu človeka, ki je stopil na njegovo mesto. Liberalna družba ali pa družba kapitala, ki je namreč zbrisala Boga, je na njegovo mesto postavila osebne interese. Tako se bije boj med 'bogovi' v človeški podobi, pa naj bo ta zahodna ali vzhodna. Nazadnje je človeški interes vodilo vsega, tudi vojn.
V tej luči lahko gledamo današnji evangeljski odlomek kot nadaljevanje preteklega. Preteklo nedeljo smo namreč slišali, da je prva zapoved: Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem. Če smo ob tem razmišljali, da ljubiti Boga pomeni stopati v odnos z njim, tako kot nas uči Jezus v molitvi Očenaš, pa danes vidimo, kam nas vodi zgrešen pogled na nanj. Ko božje ime ni posvečeno, je potrebno ves čas skrbeti za svoje, tudi z lažjo. Ko ni božje kraljestvo resnično Božje, ko ga ne pripisujemo edinole Bogu, postajata naša moč in oblast edini cilj in smisel. Ko se oddaljimo od Boga, potem ne moremo več spolnjevati njegove volje, ampak le še svojo.
To so farizeji in pismouki dodobra izpeljali. Božje ime so nadomestili s svojim in so v prvi vrsti skrbeli zanj. Prva mesta, privilegije in časti so obrnili v prid sebi, ne Bogu. Povsod so ustvarjali svoj 'imperij' in zahtevali, da se upošteva njihova volja. To je vedno skušnjava duhovnih voditeljev kot tudi vernega ljudstva.
Ljubezen do Boga je temelj pravične družbe. Brez nje se bo sprevrgla in se vedno sprevrača v pekel človeške pokvarjenosti in sebičnih interesov. Prvi izziv današnjega evangelija je torej vprašanje ali tvoja vere resnično služi ljubezni do bližnjega ali opravičuje tvoje postavljanje nad njega? Ali častiš njegovo ime ali hočeš, da se časti tvoje? Ali ustvarjaš božje kraljestvo tj. občestvo bratov in sester ali svoj, pa če še tako zanikrn, imperij? Ali je vodilo Njegova volja ali vse podrejaš svoji?
Jezus daje kot protiutež farizejski zablodi preprosto vodilo: Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Če smo za ljubezen do Boga uporabili Očenaš in prve tri vzklike, pa za ljubezen do bližnjega lahko vzamemo zgled prve Cerkve. Apostoli so iz tega, kar smo danes slišali, kot kritiko judovske shodnice, razumeli kot povabilo k novemu občestvu. Takole beremo: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje.« (Apd 2, 42-47)
Za vodilo ljubezni zadošča preprosta trditev, ki smo jo slišali: Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Naj bo to danes predvsem za izziv k razmisleku, ali nam je resnično na prvem mestu nauk apostolov in občestvo. Prepričan sem, da to dvoje pove vse. Če bo Bog resnično edini Bog in ne bomo podlegli prvotni skušnjavi, da bi na njegovo mesto postavili sebe, bomo prav razumeli Evangelij in ga ne bomo prilagajali svojemu okusu. Potem bo drugi resnično sestra in brat. In če bo v nas živo hrepenenje po občestvu, ga bomo zmogli tudi ustvarjati. Če pa tega hrepenenja ni več, smo v sebi že ubili Boga, dobrega Očeta, ki si želi, da bi bili eno, kakor sta eno on in Kristus.
Naj na nas torej ne 'leti' Jezusov očitek, ki ga naslavlja na farizeje. Prizadevajmo si za stanovitnost v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.
