Tisti čas so farizeji slišali, da je Jezus saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na enem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« (Mt 22,34-40)
Farizeji spet skušajo ujeti Jezusa v besedi. Preteklo nedeljo smo slišali, kako so ga spraševali, ali je dovoljeno plačevati davek cesarju. Tam je bila past razumljiva. Na katerokoli stran bi se obrnil, bi ga lahko tožili. Danes pa Jezusa skušajo ujeti z vprašanjem, katera je največja zapoved v postavi. Zakaj so ga skušali s takšnim vprašanjem? Mar niso vedeli, da Jezus dobro ve, da je ljubezen do Boga in bližnjega največja zapoved postave? Kaj so hoteli doseči?
Jezus jih je vznemirjal, ker je prinašal drugačno podobo Boga in drugačno razumevanje ljubezni. Spomnimo se na priliko o izgubljenem sinu. Boga ni predstavljal kot strogega vladarja, ki nagrajuje pridne in kaznuje poredne, ampak kot usmiljenega očeta, ki ljubi vse svoje otroke. Izgubljenega sina, ki je zapravil premoženje, pričaka z odprtimi rokami. Tako je ravnal tudi Jezus. Družil se je z grešniki, sprejemal zavržene, odpuščal in ljubil tudi tiste, ki so mu nasprotovali.
S svojim življenjem je Jezus o��itno postavljal ljubezen na prvo mesto. Zakaj bi ga nasprotniki skušali prav z vprašanjem o največji zapovedi? Morda so ga sodili po sebi. Kaj je bilo najpomembnejše pri nasprotnikih? Kaj so s svojo držo sporočali? Glede na to, da pri Jezusu niso iskali poštenega odgovora, ampak so ga pogosto skušali, lahko sklepamo, da je bil zanje 'njihov prav' na prvem mestu. Bil jim je očitno tako pomemben, da so pričakovali, da bo tudi Jezus želel postaviti na prvo mesto nekaj svojega – svojo zapoved, svoj nauk – in se pri tem ujel. Toda Jezus ni iskal svojega prav. Iskal je resnico in dobro človeka. Ni nehal ljubiti niti vztrajati v resnici, tudi ko je bila neprijetna. Prav njegova vztrajnost je postajala nadležna. Rušila je njihove ustaljene predstave in od njih zahtevala spremembo. Morali bi odstopiti od svojega prav. Sprejeti bi morali dejstvo, da Bog ljubi tudi tiste, ki jih sami zavračajo. A lažje je bilo iskati napake pri Jezusu, kakor se odpovedati svojemu prav. Ni jih motila zapoved ljubezni, ampak ljubezen, ki je od njih zahtevala spreobrnjenje.
Ali ni to tudi naša težava? O ljubezni veliko govorimo, jo opevamo v pesmih in postavljamo na prvo mesto. Toda kako hitro jo zamenjamo za ugajanje! Ljubim te, ker si mi všeč, ker me razumeš, ker se z menoj strinjaš. Kaj pa, ko mi nisi več všeč? Ko me razočaraš, mi nasprotuješ ali me prizadeneš? Takrat se pokaže, koliko je v naši ljubezni resnične ljubezni, koliko pa iskanja lastne koristi.
Jezus nas vabi, da ljubimo tudi takrat, ko nam drugi ničesar ne vrača. Ljubezen neprestano zahteva od nas rast, preseganje sebe in svojih predstav. Ljubezen ne pomeni, da moramo vsem ugajati. Jezus ni nikomur delal krivice, vendar je jasno povedal tudi neprijetno resnico. Farizejem je očital hinavščino, grešnike je vabil k spreobrnjenju. Toda nikoli ni iskal svojega prav ali lastne koristi. Vedno je iskal dobro človeka. Resnica in ljubezen pri Jezusu nikoli nista bili ločeni. Resnico je govoril iz ljubezni, ljubil pa je brez odpovedovanja resnici. S svojimi odnosi je kazal, da ni ljubezni brez resnice in ni resnice brez ljubezni.
Kako drugače so ravnali njegovi nasprotniki! Božjo postavo in resnico so hoteli braniti, a so se vedno bolj zapletali v dokazovanje svojega prav. Namesto da bi Jezusu prisluhnili, so iskali njegove napake. Da bi ga obsodili so bili nazadnje pripravljeni poseči celo po lažnih pričevanjih. Kako strašno: v imenu Boga in njegove resnice so obsodili Njega, ki je resnico živel in ljubil do konca!
Ali se tudi nam ne dogaja podobno? Kolikokrat v imenu navidezne resnice izgubimo ljubezen? Kolikokrat se tako zavzamemo za svoj prav, da ne vidimo več človeka pred seboj? Kolikokrat pod pretvezo ljubezni zamolčimo resnico, ker se bojimo težav?
Jezus ne dovoli, da bi ga nasprotovanje odvrnilo od njegove poti. S svojo držo nam kaže, kako škodljivo je ugajanje in dokazovanje svojega prav. Vabi nas k vztrajnemu iskanju resnice in ljubezni. On ni odnehal, tudi ko so ga zavračali in nazadnje križali. Ljubil je do konca. Naj bo to tudi naša pot: da ne bomo iskali predvsem svojega prav, ampak dobro drugega; da bomo pripravljeni spreminjati sebe in ljubiti, kakor je ljubil On.
