Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.
Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je tega služabnika usmilil, opróstil ga je in mu dolg odpústil.
Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo.
Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpústil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjézil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povŕnil vsega dolga.
Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.« (Mt 18,21-35)
Preteklo nedeljo smo slišali spodbudo k opominjanju. Jezus nas vabi, da brata opominjamo, če greši zoper nas. Nadaljuje celo, da moramo vztrajati do konca, da opomin sprejme, če ga ne sprejme, pa naj nam bo kakor pogan in cestninar.
Ob tem smo ugotavljali, da se nam zatakne že pri vprašanju, ali znamo presojati, kaj je greh. Za to potrebujemo skupno merilo! Ali kot kristjani sprejemamo za skupno in edino merilo Evangelij? Edina avtoriteta, ki ji moramo biti brezpogojno poslušni je pravzaprav Božja beseda in vsak, ki nas v njenem imenu opominja. Iz takšnega opominjanja lahko raste občestvo v edinosti.
Kakor je zapleteno opominjanje je zapleteno tudi odpuščanje. Kolikokrat naj odpustimo, sploh ni vprašanje. Vprašanje pa je, ali vemo, kaj pomeni odpustiti. Jezus nam ponuja zelo preprosto primero. Govori o hlapcu, ki se je strašno zadolžil pri gospodarju. Gospodar, ki predstavlja Boga, ga je hotel z družino vred prodati, dokler mu vsega ne povrne. Ker se je pokesal, mu je dolg odpustil.
Kaj v tej prispodobi pomeni grešiti? Zadolžiti se oz. bolje rečeno zlorabiti dar oz. darovalca. Hlapec se je lahko tako zelo zadolžil le, če je neodgovorno trošil gospodarjev denar. S tem je zlorabil oboje, tako dar kot gospodarja.
Kako je mogoče odpustiti? Pogosto pozabljamo, da je gospodar kesanje pri hlapcu na nek način izsilil. Ta se je pokesal šele, ko ga je hotel prodati. Ko pa se je pokesal, gospodar ni pomišljal. Tako je tudi pri zakramentu sprave oz. sv. spovedi: Bog nam more odpustiti šele, ko priznamo svoj greh, se pokesamo in se sklenemo poboljšati. Brez vseh teh elementov ni spovedi!
Zakaj naj bi odpuščali? Cilj odpuščanja je sprememba v odnosu. Iz zlorabe daru in darovalca, naj bi spokorjeni prešel v odnos spoštovanja. Cilj sprave ni v dokazovanju, kdo ima prav, ampak v možnosti novega življenja, ki nastopi le, če zaživimo v zavesti, da smo obdarjeni. Jezus nam želi v priliki prikazati, kako zelo nas Bog ljubi in koliko nam je podarjeno. V zavedanju tega naj bi ljubili bližnje in z veseljem odpuščali.
Kako naj bi to izgledalo v naših osebnih odnosih? Najprej zahteva od obeh udeležencev veliko zavzetosti. Tisti, ki je bil zlorabljen, mora jasno ubesediti, kaj mu je drugi storil in kaj od njega pričakuje. Tisti, ki je zlorabljal, mora spoznati svojo krivdo in se pokesati. Potreben je tudi sklep, da bo odslej ravnal drugače.
Kje se nam zalomi? Najprej pri dejstvu, da v odnosih redko razčiščujemo, kaj se je zgodilo. Težava je tudi v tem, da si običajno 'močnejši' domišlja, da je drugi kriv in se mora ta opravičiti, četudi ne spozna krivde oz. niti ni kriv. Poleg tega običajno ni drugega merila kot moč, kaj šele, da bi bilo merilo za presojanje Evangelij. Njemu smo namreč dolžni pokorščino, ne človeku! Sprava ni mogoča, če ni skupnega merila.
Pogosta skušnjava in najbrž tudi praksa je, da se nikoli ne opravičimo ali pa se opravičujemo zaradi ljubega miru. Vendar sprave brez globokega spoznanja ni. Le resnično spoznanje zgrešene drže lahko prinese spremembo v odnosu. To pa je cilj sprave.
Kljub temu da je sam proces odpuščanja zahteven in je vprašanje, ali bosta dva vanj vstopila, moramo biti vedno pripravljeni na odpuščanje. Jezus nas vabi k preseganju starozavezne logike zob za zob, oko za oko. Cilj odnosov ni dokazovanje, kdo ima bolj prav in kdo je boljši. Ne želi, da bi se vrteli okrog izpolnjevanja pravil, ampak nas vabi, da na odnos gledamo kot na rast: osebno in skupno. Za to pa nujno potrebujemo skupno merilo in edino avtoriteto, ki je Božja beseda. Le v zavzetem prizadevanju za pristne odnose lahko govorimo o odpuščanju in spravi. Naj bo vsaka nedeljska maša takšno povabilo.
