Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19,25-27)
Marijine sanje so se pod križem skoraj gotovo vsaj za hip ustavile. Težko si predstavljamo, da bi lahko pod križem že gledala 'vstalega' Jezusa. Verovala je, da bo vstal, vendar ta svet se je pred njenimi očmi zrušil. Tudi upi za ta svet so se rušili eden za drugim. Kaj naj bi ji ostalo, če je Bog tako zelo poražen? Kaj naj še počne na tem svetu, če je upanje njenega življenja ponižano do konca in pribito na križ? Tako žalostnega konca si ni mogla zamisliti niti v najbolj morečih sanjah.
Bog ve, kakšne misli so se ji pletle po glavi. Ali se je spomnila česa, kar bi jo dvigalo? Učenci, pravi Evangelist Janez, so se po vstajenju spomnili, da jim je Jezus o tem govoril, ko je s silo počistil tempelj. Ali je imela ta dogodek v mislih Marija že pod križem? Mogoče, poglejmo si ga:
Ko se je bližala judovska pasha je šel Jezus v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva. Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus. (Jn 2,13-22)
Ko je Jezus očistil tempelj, je povedal, kakšen je njegov načrt prečiščevanja. Učenci so to razumeli šele po vstajenju. Pred tem pa so imeli svoje predstave in svoje načrte. Tudi mi si predstavljamo, kako bi lahko to ali ono spremenili. Sprememb si želimo tudi v Cerkvi. Jezusov zgled nam daje misliti. Ko sem razmišljal o naši molitvi za prenovo Cerkve, sem na letošnji god Žalostne Matere Božje v knjigi Roberta Saraha, Ti si duhovnik vekomaj, prebral tole misel o prenovi. Navaja francoskega pisatelja Georgesa Bernanosa, ki v svoji knjigi Brat Martin opisuje dva pristopa k prenovi: pristop Martina Lutra in Frančiška Asiškega.
»V Cerkvi so tudi farizeji, farizejstvo še naprej kroži po žilah tega velikega Telesa in vsakokrat, ko ljubezen v njem opeša, se vname kronično obolenje. (…) Zgražanje ni nikoli nikogar odkupilo, verjetno pa je pogubilo veliko duš in ves peklenski hrup simonije (kupovanja privilegijev po 'žlahti') v Rimu 16. stoletja ne bi kaj prida koristil hudiču, če mu ne bi uspel edinstven udarec, da vrže Lutra v brezup, s tem neupogljivim menihom pa še dve tretjini nesrečnega krščanstva. Luter in privrženci so obupali nad Cerkvijo, in kdor obupuje nad Cerkvijo, prej ali slej tvega, da obupa nad človekom. Protestantizem se mi s tega stališča zdi kakor kompromis z brezupom … Nesreča Martina Lutra je bila ta, da je hotel prenavljati (…) (Toda) kdor namerava prenoviti Cerkev (…) z istim orodjem, kakor prenavljamo časno družbo, ni samo neuspešen pri svojem poskusu, ampak zanesljivo konča zunaj Cerkve. Cerkev prenavljamo samo, če razširjamo zgled njenih najbolj junaških kreposti. Mogoče je, da sveti Frančišek Asiški zaradi razuzdanosti in simonije cerkvenih dostojanstvenikov ni bil nič manj razburjen kakor Luter. Celo gotovo je, da je zaradi tega huje trpel, kajti njegova narava se je precej razlikovala od meniha iz Weimerja. Vendar ni izzival nepravičnosti, ni poskušal nasprotovati, s tovariši se je vrgel v uboštvo, tako zelo, kolikor je le mogel, kakor v izvir odpuščanja, vsake čistosti. Namesto da bi poskušal iz Cerkve iztrgati nepošteno pridobljene dobrine, jo je napolnil z nevidnimi zakladi in kup zlata in preobilja je pod blago reko tega berača začela cveteti kakor aprilsko grmičje (…) (Tako) Cerkev ne potrebuje reformatorjev, ampak svetnike.« (Robert Sarah, Ti si duhovnik vekomaj, str. 28-29)
Kako težka in vendar neizpodbitna resnica! Ne le Cerkev tudi svet potrebuje svetnike. Kakšna je pot do te svetosti?
Prenavljati sebe, ne drugih! Ko gledamo na druge in ugotavljamo napake, naj bi nas to vodilo v razmislek, kje smo mi sami. Prezir in zgražanje zagotovo ne pripomoreta k temu, da bi se spremenili sami ali bližnji.
Na krivice opozarjati, vendar nositi, česar ne moremo spremeniti! Jezus je videl mnogo nepravilnosti in krivic. Nanje je opozarjal, a na silo jih ni odpravljal. Nazadnje je s ponižnostjo sprejel najglobljo krivico, obtožbo, da je prevarant, ko se dela Boga.
Nikoli prejeti za nasilje, kajti kdor za meč prime, bo z mečem pokončan. Božja moč ni v zunanji, ampak v notranji moči! Iz notranjosti izvira novo življenje. Zunanja moč pušča za seboj le ruševine. Obračuni v medijih, po sodiščih, tudi glasni obračuni v naših odnosih ne prinašajo sadov.
Jezus na 'porušenem templju' zgradi novo Cerkev. Ta tempelj je On sam, ko je vse njegovo delo na zunaj uničeno. Po človeško je to popoln poraz, v božji luči pa začetek novega življenja. Največje ponižanje se v božji moči spreminja v povišanje. Trohnenje daje novo življenje.
Sprejemati ponižanje in poraze, ohraniti vero v vstajenje, prinašati upanje, gledati v novo življenje z vero, da Bog dela vse novo, ne na silo, ampak z ljubeznijo. Božji ubožci ustvarjajo nov svet. To je križ čudaštva. Mati 'zločinca' je Božja mati. Naj bo tudi naša. Vztrajno z njo gradimo nov svet, novo življenje, novo Cerkev.
