Tisti čas je Jezus s svojimi učenci odšel čez potok Cédron; tam je bil vrt, v katerega so šli on in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazaréčana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel ›Jaz sem,‹ so stopili nazaj in padli na tla.

Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Rekli so: »Jezusa Nazaréčana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: ›Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgúbil.‹ Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« …

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Ker je Jezus vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizóp in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil. … (Jn 18,1-19,42)

Jezusova največja bolečina

Včeraj me je pri krizmeni maši presenetil evangeljski odlomek, ki smo mu prisluhnili. Brali smo namreč o prvem Jezusovem nastopu v shodnici. Evangelist Luka piše: Tisti čas je prišel Jezus v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« (Lk 4,16-21)

Te besede preroka Izaija je Jezus razumel kot vodilo svojega poslanstva. Danes pa smo lahko slišali, kako se je njegova pot končala z besedami: Dopolnjeno je. Končal je na križu kot hudodelec. Veliki duhovnik Kaifa je Judom svetoval: ›Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.‹ Jasne obtožbe pravzaprav ni bilo. Sprašujem se, o Jezusovi bolečini in kako hitro smo lahko na strani tistih, ki so mu to trpljenje prizadejali. Kaj se je pravzaprav godilo v ljudeh, h katerim je bil poslan? Kaj so mu očitali?

Ena od obtožb je bila zagotovo ta, da je kršil soboto, ko je ozdravljal bolne tudi ob dnevu strogega počitka. S tem je rušil ustaljeni red. Verska praksa za Jude ni bila le način čaščenja Boga, bila je tudi sredstvo povezovanja. Zaradi nje so bili drugačni od drugih. To jim je dvigalo samozavest. Vemo, da so Judje tudi po vstajenju le s težavo sprejeli medse pogane. Od njih so zahtevali, da sprejmejo njihove navade: obrezo, da upoštevajo umivanje rok in seznam nečistih jedi itd. Apostol Pavel je s težavo presegel te zahteve.

Druga obtožba se je večkrat glasila, da se druži z javnimi grešniki: prostitutkami, cestninarji in drugimi. Gotovo je bilo mnogim težko sprejeti Jezusove besede, da bodo mnogi javni grešniki prej deležni božjega kraljestva kot veliki duhovniki, pismouki in vase zaverovani pravoverni Judje. Izločanje grešnikov je pomagalo Judom ohranjati svoj status in občutek pravičnosti. Jezusova ljubezen do grešnikov, ki se je odražala v bližini, sočutju in usmiljenju je Judom jemala občutek izbranosti.

Zelo glasna obtožba je bila tudi, da je imenoval Boga za svojega Oče in s tem postavljal na glavo predstave o Božji vsemogočnosti, hladnosti in oddaljenosti. Rušil je podobo, ki je koristila tistim, ki so z njo opravičevali prezir do Samarijanov, tujcev, gobavcev in drugih. Jezus je izzval ogorčenje, ko je govoril o Bogu, ki je Oče vseh, ne le Oče izvoljenega ljudstva. Judovski voditelji, so se spraševali, kaj jim še ostane, če niso izvoljeno ljudstvo. Zato je bilo zanje bolje, da umre kot da s svojim naukom uniči narod.

Vrnimo se k Jezusovemu poslanstvu, ki ga je oznanil z besedami preroka Izaija: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Lahko si predstavljamo, kakšna bolečina je bila za Jezusa, ko je poslušal obtožbe, ki smo jih slišali v pasijonu. Označili smo ga za hudodelca in se iz njega norčevali. Kakšen neuspeh! Vse, kar je želel doseči s svojim oznanjevanjem so sprevrgli na glavo:

Blagovest ubogim – Vesela novica je bila v tem, da je Bog dober očka vseh ljudi. Judje pa, so jo razumeli kot rušenje njihovih predstav o Bogu. Božje usmiljenje, ki je resnično tolažba za vsakega od nas, je postalo kamen spotike. Tisti, ki so se imeli za boljše, so se počutili zato manjvredne.

Jetnikom prostost – Jezus je videl kot jetnike pravil, zapovedi in prepovedi. Želel jim je približati božjo ljubezen in jih osvoboditi bremena popolnosti. Judje pa so ga razumeli kot sovražnika njihove vere.

Slepim da spregledajo – Jezus je videl slepoto v njihovi zaverovanosti vase, v kateri niso videli ne bližnjega ne Boga. Zavrteli so se okrog lepega videza, Jezus pa je gledal na srce in v njem videl pokvarjenost.

Zatirane pusti na svobodo – Jezus je govoril o njihovih odnosih, v katerih so se poniževali in tekmovali. Oni pa so svobodo razumeli kot osvoboditev izpod tuje oblasti. Zanj ni največja nesreča zunanja oblast, ampak oblast greha.

Jezusovo trpljenje je bilo tako neznosno ne le zaradi bičanja in križanja. To je bilo grozno, a notranja bolečina, da so luč, svoboda in veselje, izzvali le sovraštvo in prezir, je bila še veliko večja. Kakor je jokal nad Jeruzalemom, da ni spoznal Božjega obiskanja, je na križevem potu v sebi jokal, da njegovo poslanstvo ni doseglo src. In vendar nosi ta križ tiho in pogumno še danes.

S svojim zgledom nas Jezus vabi, naj trpljenje zaradi prizadevanja za dobro pogumno nosimo z njim. Naj kljub težkemu bremenu in neuspehom ne obupujemo in ne odnehamo. Naj ga posnemamo in se hkrati sprašujemo, kdaj tudi mi zavračamo Božje delovanje, ko le-to ruši naše predstave. Samo če se mu odpremo, bomo zmogli v veselju stopiti v velikonočno jutro.