Papež Frančišek – nagovori in spodbude

Oznanjati evangelij pomeni sprejeti konkreten križ V oznanilu evangelija je križ, a je križ, ki rešuje, je dejal papež med krizmeno mašo. Duhovnike je spodbudil, da ko sprejmemo križ z Jezusom in kakor On, še preden gredo pridigat, jim bo to pomagalo razločevati in zavrniti strup pohujšanja, s katerim jih bo hudič poskušal zastrupiti, ko jih bo nepričakovano presenetil križ življenja.

Glejmo Križanega in tudi mi recimo: »Ti si resnično Božji Sin. Ti si moj Bog.« Od veselja do bolečine »Vsako leto to bogoslužje v nas vzbudi držo čudenja: preidemo od veselja, ko sprejmemo Jezusa, ki vstopa v Jeruzalem, do bolečine, ko vidimo, da je obsojen na smrt in križan. Gre za notranjo držo, ki nas bo spremljala skozi ves veliki teden. Vstopimo torej v to čudenje.

»Radi bi videli Jezusa«

"Tedaj so se z gore, ki se imenuje Oljska in je sobotni dan hodá oddaljena od mesta, vrnili v Jeruzalem. Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alfejev sin Jakob in Simon Gorečnik ter Jakobov sin Juda. Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati." (Apd 1,12-14)

Papež Frančišek je, 19. marca 2021, poslal sporočilo udeležencem spletnega srečanja »Naša vsakdanja ljubezen« ob začetku leta družine Amoris laetitia.

Oče, ki sprejema »Sv. Jožef je oče, ki sprejema. Sprejel je namreč Marijo in Jezusa, nevesto in otroka, ki sta bila precej drugačna od predstave o družinskem življenju, ki bi si ga on želel, a ju je zato še bolj varoval in ljubil. Jožef ni iskal razlage za presenetljivo in skrivnostno realnost, pred katero se je znašel, a jo je sprejel z vero in jo ljubil takšno, kot je bila. In v tem smislu je sv. Jožef učitelj duhovnega življenja in razločevanja. Kličemo ga lahko, da bi se osvobodili pasti pretiranega premišljevanja, v katerih se včasih izgubimo, in kažejo na našo tendenco, da bi 'zagrabili' in 'obvladali' to, kar se nam zgodi, namesto da bi najprej sprejeli tako, kot je.

»Jezus je rekel svojim učencem: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. […] To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,15-17.25-26)

Papež Frančišek je v nedeljo, 14. marca 2021, dopoldan, na oltarju katedre v vatikanski baziliki daroval sveto mašo ob 500-letnici prihoda krščanstva na Filipine. V homiliji je razmišljal ob evangeljskih besedah »Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.« Poudaril je, da je tudi naloga Cerkve, da ljubi svet, ne da bi ga sodila, ter sámo sebe daruje za svet.

»Dragi bratje in sestre! Evharistično bogoslužje te četrte postne nedelje se začenja s tem povabilom: 'Veseli se, Jeruzalem… (prim. Iz 66,10).' Kaj je vzrok tega veselja na sredi postnega časa, kaj je torej vzrok tega veselja? To nam pove današnji evangelij: 'Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje' (Jn 3,16). To veselo sporočilo je srčika krščanske vere, kajti Božja ljubezen je dosegla višek v podaritvi Sina slabotnemu in grešnemu človeštvu. Nam je dal svojega Sina, vsem nam.

V petek, 12. marca, je papež Frančišek v dvorani Pavla VI. v avdienco sprejel udeležence tečaj o foro interno. V nagovoru je razmišljal o treh izrazih, ki razložijo smisel zakramenta sprave: prepustiti se Ljubezni, pustiti se preoblikovati Ljubezni ter odgovoriti v skladu z Ljubeznijo.