Papež Frančišek – nagovori in spodbude

Homilija papeža Frančiška   »Dva velika apostola, apostola evangelija in dva nosilna stebra vere: Petra in Pavla. Danes obhajamo njun spomin. Od blizu poglejmo ta dva pričevalca vere: v središču njune zgodbe ni njuna sposobnost, ampak srečanje s Kristusom, ki je spremenil njuni življenji. Doživela sta ljubezen, ki ju je ozdravila in osvobodila, in zaradi tega sta postala apostola in služabnika osvoboditve drugih.

»Dragi bratje in sestre, dober dan!  Danes v evangeliju (prim. Mr 5,21-43) Jezus naleti na dve naši najbolj dramatični situaciji, ki sta smrt in bolezen. Iz njiju reši dve osebi: deklico, ki je umrla ravno med tem, ko je oče šel prosit Jezusa za pomoč; in ženo, ki je veliko let krvavela. Jezus pusti, da se ga dotakne naša bolečina in naša smrt in naredi dve znamenji ozdravljenja, da bi nam povedal, da niti bolečina, niti smrt nimata zadnje besede. Pove nam, da s smrtjo ni konec. On je premagal tega sovražnika, katerega se sami ne moremo rešiti.

»Cerkvam v Galatiji: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa, ki je daroval sam sebe za naše grehe, da bi nas iztrgal iz sedanjega pokvarjenega sveta, kakor je hotel naš Bog in Oče, kateremu bodi slava na veke vekov! Amen.« (Gal 1,2-5)

Dragi dedki, drage babice! »Jaz sem s teboj vse dni« (prim. Mt 28,20) je obljuba, ki jo je Gospod dal učencem, preden se je dvignil v nebo in ki jo danes ponavlja tudi tebi, dragi dedek, draga babica. Tebi. »Jaz sem s teboj vse dni« so tudi besede, ki ti jih kot rimski škof in kot prileten želim nameniti ob tem prvem Svetovnem dnevu starih staršev in ostarelih: celotna Cerkev ti je blizu – povejmo bolje, nam je blizu –: skrbi zate, te ima rada in te noče pustiti samega!

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Med današnjim bogoslužjem se pripoveduje dogodek o Jezusovi pomiritvi viharja. Barko, s katero so učenci prečkali jezero, je zajel vihar ter valovi in bali so se, da se bodo potopili. Jezus je z njimi na barki in na krmi na blazini spi. Učenci, polni strahu so začeli vpiti: 'Učitelj, ti ni mar, da se utapljamo?' (v. 38).

Prišli so na kraj z imenom Getsemani, in Jezus je rekel svojim učencem: »Sedite tukaj, medtem ko bom molil!« S seboj je vzel Petra, Jakoba in Janeza. Zgrozil se je in začel trepetati. Rekel jim je: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in čujte!« In šel je malo dalje, padel na tla in molil, da bi šla, če je mogoče, ta ura mimo njega. Govoril je: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Vzemi ta kelih od mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Mr 14, 32-36)

14. novembra 2021, 33. nedelja med letom »Uboge imate vedno med seboj« (Mr 14,7) 1. »Uboge imate vedno med seboj« (Mr 14,7). Jezus je te besede izgovoril med kosilom v Betaniji, v hiši Simona, imenovanega »gobavec«, nekaj dni pred veliko nočjo. Kot pripoveduje evangelist, je vstopila neka žena z alabastrno posodico polno dragocene dišave in jo izlila na Jezusovo glavo. To dejanje je vzbudilo veliko začudenje in dalo povod za dve različni razlagi.

»Dragi bratje in sestre, dober dan!  Priliki, ki nam jih danes predstavlja bogoslužje, dve priliki, se navdihujeta pri navadnem življenju ter razodevata pozoren in prodoren Jezusov pogled, ki opazuje resničnost ter preko majhnih vsakodnevnih podob odpira okna na skrivnost Boga in na človeško življenje.

»Glejte, da bi kdo ne vračal komu hudega s hudim, ampak si zmeraj prizadevajte za to, kar je dobro za vas in za vse. Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte. Preroštev ne zaničujte.« (1 Tes 5,15-20)

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes se v Italiji ter v drugih državah obhaja slovesni praznik Kristusovega Telesa in Krvi. Evangelij nam predstavlja pripoved zadnje večerje (Mr 14,12-16.22-26). Gospodove besede in dejanja se dotikajo srca, saj je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil, ga dal učencem in rekel: »Vzemite, to je moje telo« (v. 22). In tako nam Jezus z vso preprostostjo podari največji zakrament. Njegovo dejanje je gesta daru, podelitve. Na vrhuncu svojega življenja ne razdeli obilje kruha, da bi nasitil množice, temveč razlomi sebe samega med velikonočno večerjo s svojimi učenci. Na ta način nam Jezus pokaže, da je smoter življenja v 'podarjati se', in da je največja stvar služiti. Mi danes ponovno najdemo Božjo veličino v koščku Kruha, v krhkosti, ki je polna ljubezni in polna podelitve. Krhkost je beseda, ki bi jo rad izpostavil. Jezus postane krhek kot kruh, ki se razlomi in razdrobi. Ampak ravno v tem, v njegovi krhkosti, je njegova moč. V evharistiji je krhkost moč: moč ljubezni, ki postane majhna, da bo sprejeta in ne strašljiva; moč ljubezni, ki se razlomi in se podeli, da bi hranila in dala življenje; moč ljubezni, ki se razdrobi, da bi nas vse zbrala v enost.