Papež Frančišek – nagovori in spodbude

»Dragi bratje in sestre, dober dan, lep praznik!   Na slovesni praznik Vnebovzetja Device Marije je v bogoslužju v središču Magnifikat (Marijina hvalnica). Ta hvalnica je kot fotografija Božje Matere. Marija se raduje v Bogu, kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle (prim. Lk 1,47-48). Ponižnost je Marijina skrivnost. Ponižnost je pritegnila pogled Boga nanjo. Človeško oko išče veličino in se tako pusti preslepiti temu, kar je vpadljivo. Bog pa ne gleda na videz, Bog gleda srce (prim. 1Sam 16,7) in ga očara ponižnost. Ponižnost srca očara Boga. Danes, ko gledamo Marijo v nebo vzeto, lahko rečemo, da je ponižnost pot, ki vodi v nebesa. Beseda ponižnost izhaja iz latinskega pojma humus, ki pomeni 'zemlja'. Sicer je protislovno, da je za priti v višine, v nebo, potrebno ostati 'nizki' kakor zemlja. To nas poučuje Jezus: 'kdor se ponižuje, bo povišan' (Lk 14,11). Bog nas ne povišuje zaradi naših vrlin, bogastva in odličnosti, temveč zaradi ponižnosti. Bog je zaljubljen v ponižnost in povišuje tistega, ki služi. Saj si Marija ne pripiše drugega kot naslov 'dekla', služiti: 'Gospodova dekla' (Lk 1,38). Nič drugega ne reče o sebi, ne išče drugega zase kot da je Gospodova dekla.

»Dragi bratje in sestre, dober dan!  V evangeliju današnjega bogoslužja Jezus nadaljuje s pridigo ljudem, ki so videli čudež pomnožitve kruha! Te osebe je povabil, da bi napravile kvalitetni preskok. Potem ko je naprej omenjal mano, s katero je Bog hranil očete na dolgi poti skozi puščavo, sedaj uporabi simbol kruha za sebe samega. Jasno pravi: 'Jaz sem kruh življenja' (Jn 6,48).

»Čudim se, da se od tistega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro obračate k nekemu drugemu evangeliju, ki pa ni drug evangelij, pač pa so nekateri, ki vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo. Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo izobčen!« (Gal 1,6-8)

za Cerkev   Molímo za Cerkev, da bi od Svetega Duha prejela milost in moč za preobrazbo v luči evangelija.

Predragi! Festival mladih je intenziven teden molitve in srečanja z Jezusom Kristusom, zlasti v njegovi živi besedi, v evharistiji, v češčenju in v zakramentu sprave. Ta dogodek – o tem govori izkustvo mnogih – ima moč, da nas spodbudi na pot k Gospodu. Prav to je prvi korak, ki ga je naredil tudi »bogati mladenič«, o katerem govorijo sinoptični evangeliji (prim. Mt 19,16-22; Mr 10,17-22; Lk 18,18-23), ki se je podal na pot, celo tekel je naproti Gospodu, poln poleta in želje, da bi našel Učitelja in da bi podedoval večno življenje, se pravi srečo. Vodilna beseda letošnjega Festivala je prav vprašanje, ki ga je ta mladenič namenil Jezusu: »Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« Gre za besedo, ki nas postavi pred Gospoda; in On usmeri svoj pogled v nas, nas vzljubi in povabi: »Pridi! Hodi za menoj!« (Mt 19,21).

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Začetni prizor iz evangelija današnjega bogoslužja (prim. 6,24-35) nam prestavlja nekatere čolne na poti v Kafarnáum. Množica gre namreč tja, da bi poiskala Jezusa. Lahko bi si mislili, da je to nekaj zelo dobrega, pa vendar nas evangelij uči, da ni zadosti iskati Boga. Potrebno se je namreč tudi vprašati po motivu, zakaj se ga išče. Jezus je namreč zatrdil: 'Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili' (v. 26). Ljudje so bili namreč navzoči pri čudežu pomnožitve kruha, niso pa izluščili pomena tega dejanja. Ustavili so se pri zunanjosti čudeža in pri fizičnem kruhu. Samo tam, ne da bi šli naprej k pomenu tega.

Ekscelence, gospe in gospodje, prisrčno pozdravljam udeležence tega pomembnega srečanja, ki ponovno poudarja, da je eden izmed trenutnih največjih izzivov odpraviti lakoto, prehransko negotovost in podhranjenost v dobi covida-19. Ta pandemija nas je soočila s sistemskimi krivicami, ki spodkopavajo našo enotnost človeške družine. Naši najrevnejši bratje in sestre ter zemlja, naš skupni dom, ki »protestira zaradi škode, ki ji jo povzročamo zaradi neodgovorne uporabe in zlorabe dobrin, ki jih je Bog položil vanjo,«1 zahtevajo korenito spremembo.

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Evangelij bogoslužja te nedelje pripoveduje znan dogodek o pomnožitvi kruha in rib, s katerimi je Jezus nasitil okoli pet tisoč oseb, ki so ga prišle poslušat (prim. Jn 6,1-15). Zanimivo je videti, kako pride do tega čudeža. Jezus ne ustvari kruha in rib iz nič, ampak izhaja iz tega, kar mu prinesejo učenci. Eden izmed njegovih mu je rekel: 'Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?' (v. 9). Malo je, skoraj nič, a Jezusu zadostuje.

Jezusa nagovori lakota, ki prežema življenja ljudi Ko je sédel, da bi učil, je Jezus »povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, ter rekel Filipu: "Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?".« (Jn 6,5) Jezus ne samo uči, ampak dopusti, da ga nagovori lakota, ki prežema življenja ljudi. In tako nasiti množico, ko razdeli pet ječmenovih hlebov in dve ribi, ki jih je dobil od dečka. Ker je ostalo precej koščkov kruha, je na koncu svojim rekel, naj jih poberejo, »da se kaj ne izgubi«. (v. 12) Na ta dan, ki je posvečen starim staršem in ostarelim, bi se želel zaustaviti prav ob teh treh trenutkih: Jezus, ki vidi lakoto množice; Jezus, ki razdeli kruh; Jezus, ki naroči, naj poberejo koščke, ki so ostali. Te tri trenutke lahko povzamemo s tremi glagoli: videti, podeliti, varovati

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Jezusova drža, ki jo opazujemo v evangeliju današnjega bogoslužja (Mr 6,30-34), nam pomaga izluščiti dva pomembna vidika življenja.