Papež Frančišek – nagovori in spodbude

»Ko je Herod umrl, se je v Egiptu Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v Izraelovo deželo, kajti pomrli so tisti, ki so otroku stregli po življenju.« Vstal je, vzel otroka in njegovo mater in prišel v Izraelovo deželo. Ko je slišal, da vlada v Judeji Arhelaj namesto svojega očeta Heroda, se je bal iti tja. Bil pa je v sanjah opomnjen in se je umaknil v galilejsko deželo. Ko je prišel tja, se je naselil v mestu, ki se imenuje Nazaret, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po prerokih, da bo namreč imenovan Nazarečan.« (Mt 2,19-23)

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   V današnjem bogoslužju evangelij pripoveduje o prvi Jezusovi pridigi v njegovem kraju Nazaretu. Izid je grenak, saj namesto odobravanja naleti na nerazumevanje in tudi sovražnost (prim. Lk 4,21-30). Njegovi rojaki raje kot besedo resnice hočejo čudeže in čudežna znamenja. Gospod jih ne stori in oni ga zavrnejo, kajti pravijo, da ga poznajo že kot otroka, saj je Jožefov sin (prim. v. 22) in tako naprej. Ob tem Jezus izgovori stavek, ki je postal pregovor za vedno: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju« (v. 24).

»V prvem berilu in evangeliju vidimo dve podobni dejanji: duhovnik Ezra dvigne knjigo Božje postave, jo odpre in jo oznani pred vsem ljudstvom; Jezus v nazareški shodnici odpre zvitek Svetega pisma in pred vsemi prebere odlomek iz preroka Izaija. To sta dva prizora, ki nam sporočata temeljno stvarnost: v središču življenja svetega Božjega ljudstva in poti vere nismo mi, s svojimi besedami. V središču je Bog s svojo Besedo.

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   V evangeliju današnjega bogoslužja vidimo Jezusa, kako začenja s svojim pridiganjem (prim. Lk 4,14-21). Prva Jezusova pridiga je. Napotil se je v Nazaret, kjer je odraščal in se je udeležil molitve v shodnici. Vstal je, da bi bral. V zvitku je našel odlomek iz preroka Izaija glede Mesija, ki razglaša sporočilo tolažbe in osvoboditve za reveže in zatirane (prim. Iz 61,1-2). Potem, ko ga je prebral, »so bile oči vseh v shodnici uprte vanj« (v. 20). Vsi so bili v pričakovanju in Jezus jih je spodbudil in jim rekel: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (v. 21).

Bog se ne boji naših grehov.   »Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina. Jaz sam sem Efrájima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte, pa niso spoznali, da skrbim zanje. Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti.« (Oz 11,1.3-4)  

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Evangelij današnjega bogoslužja pripoveduje o dogodku svatbe v Kani, kjer je Jezus zaradi veselja mladoporočencev spremenil vodo v vino. Zaključi se takole: Tako je naredil prvo od znamenj in razodel svojo slavo in njegovi učenci so verovali vanj (Jn 2,11).

»[Jezus] je prišel v svoj domači kraj in jih učil v njihovi shodnici, tako da so strmeli in govorili: 'Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija?' […] In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: 'Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši'.« (Mt 13,54-55.57)

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Evangelij današnjega bogoslužja nam predstavlja prizor, s katerim se začenja Jezusovo javno življenje. On, ki je Božji Sin in Mesija, gre na obale reke Jordan in se da krstiti Janezu Krstniku. Po okoli tridesetih letih skritega življenja se Jezus ne predstavi s kakšnim čudežem ali da se povzpne na katedro, da bi učil. Postavi se v vrsto z ljudstvom, da bi od Janeza prejel krst. Današnja bogoslužna pesem pravi, da je ljudstvo hodilo dajati se krstiti bosih nog in bose duše, ponižno. Lepa drža, z »boso dušo« in bosih nog. Jezus je z nami grešniki je delil usodo, spustil se je k nam. V reko se je spustil kot v ranjeno zgodovino človeštva. Potopil se je v naše vode, da bi jih ozdravil. Potopil se je z nami in med nami. Ni se povzpel nad nas, ampak se je spustil k nam z bosimi nogami in »boso dušo«, kakor ljudstvo. Ne gre sam, niti ne s skupino izbrancev in privilegirancev. Ne, gre z ljudstvom. Pripada temu ljudstvu in gre z ljudstvom, da bi se dal s tem ponižnim ljudstvom krstiti.

»Modri potujejo proti Betlehemu. Njihovo romanje govori tudi nam, ki smo poklicani hoditi proti Jezusu, kajti On je zvezda severnica, ki razsvetljuje nebo življenja in usmerja korake k resničnemu veselju. Toda kje se je začelo romanje modrih k Jezusu? Kaj je spodbudilo te može z Vzhoda, da so se odpravili na pot?

»Boste moje priče« (Apd 1,8)   Dragi bratje in sestre! Te besede pripadajo zadnjemu pogovoru vstalega Jezusa s svojimi učenci, preden je šel v nebesa, kakor je opisano v Apostolskih delih: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). To je tudi tema Svetovnega misijonskega dneva 2022, ki nam kot vedno pomaga živeti dejstvo, da je Cerkev po svoji naravi misijonarska. Letos nam daje priložnost, da se spomnimo nekaterih pomembnih priložnosti za življenje in poslanstvo Cerkve: ustanovitve Kongregacije Propaganda Fide – danes za Evangelizacijo narodov – pred 400 leti, in pred 200 leti Ustanove za širjenje vere, ki je skupaj z Ustanovo svetega detinstva in Ustanovo sv. Petra, apostola pred 100 leti doseglo papeško priznanje.