Papež Frančišek – nagovori in spodbude

»Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju današnjega bogoslužja Jezus vabi k razmisleku o našem pogledu in o našem govorjenju. Pogled in govorjenje. Najprej glede pogleda. Lahko zapademo v nevarnost, pravi Gospod, če se osredotočimo na to, da gledamo iver v očesu brata, bruna v svojem očesu pa ne opazimo (prim. Lk 6,41). Drugače rečeno, biti zelo pozorni na pomanjkljivosti drugih, čeprav na tiste majhne kot je iver, pri tem pa resno zanemarjati svoje tako, da jim damo majhno veljavo. Res je, kar pravi Jezus, saj vedno najdemo vzroke, da krivimo druge, sebe pa opravičujemo. Večkrat se pritožujemo nad stvarmi, ki niso v redu v družbi, v Cerkvi, v svetu, ne da bi najprej to postavili pod vprašaj in ne da bi se zavzeli spremeniti najprej same sebe. Vsaka rodovitna, pozitivna sprememba se mora začeti pri nas samih. V nasprotnem primeru ne bo spremembe. Toda, razloži Jezus, če tako delamo, je naš pogled slep. In če smo slepi, si ne moremo domišljati, da smo voditelji in učitelji za druge, kajti slepi ne more slepega voditi (prim. v. 39), pravi Gospod.

»Potem se bo zgodilo: izlil bom svojega duha na vse meso in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere, vaši starčki bodo sanjali sanje, vaši mladeniči bodo gledali videnja. Tudi na hlapce in dekle bom v tistih dneh razlil svojega Duha. Vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen.« (Jl 3,1-2.5)

»Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju današnjega bogoslužja da Jezus svojim učencem nekaj bistvenih napotkov za življenje. Gospod misli na tiste najtežje situacije, ki predstavljajo za nas preizkusni kamen, torej na takšne, ki nas postavijo pred tistega, ki je naš sovražnik ali nasprotnik, predenj, ki nam skuša vedno početi hudo. V takšnih primerih je Jezusov učenec poklican, da ne popusti nagonu ali sovraštvu, ne popustiti, temveč iti onkraj, zelo onkraj, onkraj nagona in onkraj sovraštva. Jezus tako pravi: »Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo« (Lk 6,27). In še bolj konkretno: »Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo« (v. 6,27). Ko slišimo tole, se nam zdi, kakor da Gospod zahteva nemogoče. In še, zakaj ljubiti sovražnike? Če se ne odzovemo nasilnežem, damo vsakemu nasilju prosto pot in to ni pravično. Toda, ali je res tako? Zares Gospod zahteva od nas nemogoče, še več, krivične stvari?

»Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.« Vstal je, ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Herodove smrti, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Iz Egipta sem poklical svojega sina.« (Mt 2,13-15)

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   V središču evangelija današnjega bogoslužja so blagri (prim. Lk 6,20-23). Zanimivo je opaziti, da jih Jezus razglasi tako, da se obrne k svojim učencem, čeprav je obkrožen z veliko množico (prim. v. 20). Govori učencem.

[Jezus je rekel svojim učencem:] »Čujte torej, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! […] Kdo je torej zvesti in preudarni služabnik, ki ga je gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji ob pravem času da živež? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob svojem prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil.« (Mt 24,42.45-47)

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Evangelij današnjega bogoslužja nas vodi na obalo galilejskega jezera. Množica je pritiskala na Jezusa, medtem ko so nekateri ribiči razočarani, med njimi Simon Peter, izpirali mreže po neuspešnem nočnem ribolovu. In poglejte, Jezus se povzpne ravno na Simonov čoln. Zatem ga povabi naj odrine na globoko in ponovno vrže mreže (prim. Lk 5,1-4). Zaustavimo se pri teh dveh Jezusovih dejanjih. V prvem se povzpne na čoln in v drugem povabi, naj odrinejo na globoko. Minila je noč, ko je šlo vse narobe, brez rib. Toda Peter mu zaupa in odrine na globoko.

Pričakovanje Simeona in Ane ni pasivno »Dva starčka, Simeon in Ana, v templju pričakujeta izpolnitev obljube, ki jo je Bog dal svojemu ljudstvu: prihod Mesija. Vendar pa njuno pričakovanje ni pasivno, je polno premikov. Spremljajmo torej Simeonove premike: najprej ga Duh navdihne, potem v Otroku vidi zveličanje in končno ga sprejme v naročje (prim. Lk 2,26-28). Zaustavimo se ob teh treh dejanjih in dopustimo, da nas nagovorijo nekatera vprašanja, ki so pomembna za nas, zlasti za posvečeno življenje.

»Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus. Saj smo bili namreč v enem Duhu mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki ali sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.« (1 Kor 12,12-13)

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Evangelij današnjega bogoslužja zadnje nedelje liturgičnega leta doseže višek v Jezusovi trditvi, ko pravi: »Kralj sem« (Jn 18,37). Te besede je izgovoril pred Pilatom, medtem ko je množica vpila, naj ga obsodi na smrt. On pravi, da je kralj, množica pa vpije, naj ga obsodi na smrt. Jasno nasprotje. Ključna ura je prišla. Prej Jezus ni hotel, da so mu ljudje vzklikali kot kralju. Spomnimo se tistikrat po pomnožitvi kruha in rib, ko se je umaknil, da bi sam molil (prim. Jz 6,14-15).