Papež Frančišek – nagovori in spodbude

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja predstavlja nekatere pismouke in farizeje, ki so bili začudeni nad Jezusovo držo. Pohujšani so, ker njegovi učenci jedo, ne da bi prej po izročilu opravili obredno umivanje. Med sabo so mislili: 'Ta način početja je nasproten verski praksi' (prim Mr 7,2-5). Tudi mi se lahko vprašamo, zakaj Jezus in njegovi učenci opuščajo ta izročila? V bistvu to niso slabe stvari, ampak dobre obredne navade, preprosto umivanje preden se začne jesti. Zakaj Jezusu niso mar? Kajti zanj je pomembno premakniti vero v njeno središče. V evangeliju nenehno vidimo to premakniti vero v središče in se izogniti tveganju, ki velja tako za tiste pismouke, kakor za nas, saj spoštovanje zunanjih formalnosti postavi v drugi plan bistvo vere. Tudi mi si večkrat ličimo dušo… Zunanja formalnost in ne bistvo vere je tveganje. Saj gre za tveganje za neko pozunanjeno vernost, da se kažemo navzven dobri, zanemarja pa se očiščevanje srca. Vedno je skušnjava 'popravljanja Boga' s kakšno zunanjo pobožnostjo, toda Jezus ni zadovoljen s takšnim čaščenjem. Jezus noče zunanjosti, hoče vero, ki pride v srce.

Ko pa je prišel Kefa v Antiohijo, sem se mu v obraz uprl, ker je bil vreden obsojanja. […] sem vpričo vseh rekel Kefu: »Če ti, ki si Jud, živiš po pogansko in ne po judovsko, kako hočeš prisiliti pogane, da bi živeli po judovsko?« (Gal 2,11.14)

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja (Jn 6,60-69) nam predstavi odziv množice in učencev na Jezusov govor po čudežu kruha. Jezus jih je povabil k razlagi tega znamenja in da verujejo vanj - Živi kruh, ki je prišel iz nebes, Kruh življenja. Razodel je tudi, da je kruh, ki ga bo On dal njegovo meso in njegova kri. Te besede so zvenele trdo in nerazumljivo za ušesa ljudi, tako zelo, da so se od tega trenutka, pravi evangelij, številni učenci vrnili nazaj, torej so prenehali hoditi za Učiteljem (vv.60.66). Tedaj je Jezus pozval dvanajstere: 'Ali hočete tudi vi oditi?' (v. 67) in Peter je v imenu vse skupine potrdil odločitev ostati z Njim. Tako je rekel: 'Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.' Gre za lepo izpoved vere.

»Toda preden je nastopila vera, nas je postava držala zaprte pod ključem, v pričakovanju vere, ki naj bi bila razodeta. To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere. Ko pa je nastopila vera, nismo več pod vzgojiteljico.« (Gal 3,23-25)

»Bratje, čemù torej postava? Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba … Kajti opravičenje bi dejansko izviralo iz postave, ko bi bila dana postava, ki bi mogla dati življenje. Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa.« (Gal 3,19.21-22)

»Dragi bratje in sestre, dober dan, lep praznik!   Na slovesni praznik Vnebovzetja Device Marije je v bogoslužju v središču Magnifikat (Marijina hvalnica). Ta hvalnica je kot fotografija Božje Matere. Marija se raduje v Bogu, kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle (prim. Lk 1,47-48). Ponižnost je Marijina skrivnost. Ponižnost je pritegnila pogled Boga nanjo. Človeško oko išče veličino in se tako pusti preslepiti temu, kar je vpadljivo. Bog pa ne gleda na videz, Bog gleda srce (prim. 1Sam 16,7) in ga očara ponižnost. Ponižnost srca očara Boga. Danes, ko gledamo Marijo v nebo vzeto, lahko rečemo, da je ponižnost pot, ki vodi v nebesa. Beseda ponižnost izhaja iz latinskega pojma humus, ki pomeni 'zemlja'. Sicer je protislovno, da je za priti v višine, v nebo, potrebno ostati 'nizki' kakor zemlja. To nas poučuje Jezus: 'kdor se ponižuje, bo povišan' (Lk 14,11). Bog nas ne povišuje zaradi naših vrlin, bogastva in odličnosti, temveč zaradi ponižnosti. Bog je zaljubljen v ponižnost in povišuje tistega, ki služi. Saj si Marija ne pripiše drugega kot naslov 'dekla', služiti: 'Gospodova dekla' (Lk 1,38). Nič drugega ne reče o sebi, ne išče drugega zase kot da je Gospodova dekla.

»Dragi bratje in sestre, dober dan!  V evangeliju današnjega bogoslužja Jezus nadaljuje s pridigo ljudem, ki so videli čudež pomnožitve kruha! Te osebe je povabil, da bi napravile kvalitetni preskok. Potem ko je naprej omenjal mano, s katero je Bog hranil očete na dolgi poti skozi puščavo, sedaj uporabi simbol kruha za sebe samega. Jasno pravi: 'Jaz sem kruh življenja' (Jn 6,48).

»Čudim se, da se od tistega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro obračate k nekemu drugemu evangeliju, ki pa ni drug evangelij, pač pa so nekateri, ki vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo. Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo izobčen!« (Gal 1,6-8)

za Cerkev   Molímo za Cerkev, da bi od Svetega Duha prejela milost in moč za preobrazbo v luči evangelija.

Predragi! Festival mladih je intenziven teden molitve in srečanja z Jezusom Kristusom, zlasti v njegovi živi besedi, v evharistiji, v češčenju in v zakramentu sprave. Ta dogodek – o tem govori izkustvo mnogih – ima moč, da nas spodbudi na pot k Gospodu. Prav to je prvi korak, ki ga je naredil tudi »bogati mladenič«, o katerem govorijo sinoptični evangeliji (prim. Mt 19,16-22; Mr 10,17-22; Lk 18,18-23), ki se je podal na pot, celo tekel je naproti Gospodu, poln poleta in želje, da bi našel Učitelja in da bi podedoval večno življenje, se pravi srečo. Vodilna beseda letošnjega Festivala je prav vprašanje, ki ga je ta mladenič namenil Jezusu: »Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« Gre za besedo, ki nas postavi pred Gospoda; in On usmeri svoj pogled v nas, nas vzljubi in povabi: »Pridi! Hodi za menoj!« (Mt 19,21).