Stari starši in ostareli so kruh, ki hrani naše življenje

Jezusa nagovori lakota, ki prežema življenja ljudi

Ko je sédel, da bi učil, je Jezus »povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, ter rekel Filipu: "Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?".« (Jn 6,5) Jezus ne samo uči, ampak dopusti, da ga nagovori lakota, ki prežema življenja ljudi. In tako nasiti množico, ko razdeli pet ječmenovih hlebov in dve ribi, ki jih je dobil od dečka. Ker je ostalo precej koščkov kruha, je na koncu svojim rekel, naj jih poberejo, »da se kaj ne izgubi«. (v. 12)
Na ta dan, ki je posvečen starim staršem in ostarelim, bi se želel zaustaviti prav ob teh treh trenutkih: Jezus, ki vidi lakoto množice; Jezus, ki razdeli kruh; Jezus, ki naroči, naj poberejo koščke, ki so ostali. Te tri trenutke lahko povzamemo s tremi glagoli: videti, podeliti, varovati

Videti. Čudež se začne z Jezusovim pogledom

Prvi je videti. Evangelist Janez na začetku pripovedi poudari naslednjo podrobnost: Jezus povzdigne oči in vidi lačno množico, ki je dolgo hodila, da bi ga srečala. Tako se začne čudež, z Jezusovim pogledom, ki ni ravnodušen ali prezaposlen, ampak zazna lakoto, ki pesti utrujeno človeštvo. Skrbi za nas, pozoren je do nas, želi nasititi našo lakoto po življenju, po ljubezni in sreči. V Jezusovih očeh vidimo pogled Boga: to je pozoren pogled, ki nas opazi, ki preiskuje pričakovanja, ki jih nosimo v srcu, ki vidi napor, utrujenost in upanje, s katerim gremo naprej. Pogled, ki zna doumeti potrebo vsakogar: v Božjih očeh ne obstaja anonimna množica, ampak vsaka oseba s svojo lakoto. Jezus ima kontemplativen pogled, to je takšen, ki se zmore zaustaviti pred življenjem drugega in ga razumeti od znotraj.

 

Pogled starih staršev in ostarelih na naše življenje

To je tudi pogled, ki so ga imeli stari starši in ostareli na naše življenje. Je način, na katerega so skrbeli za nas vse od našega otroštva. Potem, ko so se v življenju pogosto žrtvovali, niso bili ravnodušni do nas ali prezaposleni brez nas. Njihove oči so bile pozorne, polne nežnosti. Ko smo odraščali in smo čutili, da nismo razumljeni, ali ko smo bili prestrašeni zaradi izzivov v življenju, so nas opazili, opazili so, kaj se je spreminjalo v našem srcu, naše skrite solze in sanje, ki smo jih nosili v sebi. Vsi smo šli preko kolen starih staršev, ko so nas držali v naročju. In tudi zahvaljujoč tej ljubezni smo postali odrasli.

 

Kakšen pogled imamo nanje mi ?

In mi: kakšen pogled imamo na stare starše in ostarele? Kdaj smo nazadnje delali družbo starejši osebi ali jo poklicali, da bi ji izkazali svojo bližino ter dopustili, da nas blagoslovi s svojimi besedami? Trpim, ko vidim družbo, ki teče, ki je prezaposlena in brezbrižna, ujeta v preveč stvari in se ni sposobna ustaviti, da bi namenila pogled, pozdrav, izraz nežnosti. Bojim se družbe, v kateri smo vsi anonimna množica in nismo več sposobni dvigniti pogleda in prepoznati drug drugega. Stari starši, ki so hranili naše življenje, so danes lačni nas: naše pozornosti, naše nežnosti. Tega, da nas čutijo ob sebi. Povzdignimo pogled k njim, kakor Jezus dela z nami.

 

Podeliti. V središču čudeža deček, ki podeli to, kar ima

Drugi glagol je podeliti. Potem, ko je Jezus videl lakoto ljudi, jih želi nasititi. Vendar pa se to zgodi zahvaljujoč dečku, ki podari svojih pet hlebov in dve ribi. Lepo je, da je v središču tega čudeža, katerega so bili deležni mnogi odrasli – okoli pet tisoč oseb – deček, mlad fant, ki podeli to, kar ima.

 

Potrebna je nova zaveza med mladimi in ostarelimi

Danes je potrebna nova zaveza med mladimi in ostarelimi, potrebno je podeliti skupni zaklad življenja, sanjati skupaj, preseči nesoglasja med generacijami, da bi pripravili prihodnost vseh. Brez te življenjske zaveze, sanj in prihodnosti, tvegamo, da bi umrli zaradi lakote, saj je vedno več pretrganih vezi, osamljenosti, egoizmov, razkrajajočih sil. Pogosto smo v naših družbah življenje prepustili ideji, da »vsak misli zase«. Vendar pa to ubija! Evangelij nas spodbuja, naj podelimo to, kar smo in to, kar imamo: le tako bomo lahko nasičeni. Velikokrat sem spomnil, kaj glede tega pravi prerok Joel (prim. Jl 3,1): mladi in ostareli skupaj. Mladi, preroki prihodnosti, ki ne pozabijo zgodovine, iz katere izhajajo; ostareli, neutrudni sanjači, ki mladim prenašajo izkušnjo, ne da bi jim zaprli pot. Mladi in ostareli, zaklad izročila in svežina Duha. Mladi in ostareli skupaj. V družbi in v Cerkvi: skupaj.

 

Varovati. V Božjih očeh se ne sme zavreči ničesar in nikogar

Tretji glagol je varovati. Potem ko so jedli, evangelij zapiše, da je ostalo veliko koščkov kruha. In Jezus naroči: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« (Jn 6,12) Takšno je srce Boga: ne le da nam podari več od tega, kar potrebujemo, ampak poskrbi tudi za to, da se nič ne bi izgubilo, niti en košček. Majhen košček kruha se morda zdi majhna stvar, vendar pa se v Božjih očeh ne sme zavreči ničesar. Še toliko bolj se ne sme zavreči nikogar. To je preroško povabilo, za katerega smo danes poklicani, da bi odmevalo v nas in v svetu:  poberite, skrbno ohranite, varujte. Stari starši in ostareli niso ostanki življenja, odpadki, ki jih je potrebno odvreči. So tisti dragoceni koščki kruha, ki so ostali na mizi našega življenja, ki nas lahko še vedno hranijo z okusom, ki smo ga izgubili, z okusom usmiljenja in spomin«. Ne izgubimo spomina, ki ga imajo ostareli, saj smo otroci tiste zgodovine in brez korenin bomo oveneli. Oni so nas varovali na poti rasti, zdaj smo mi na vrsti, da varujemo njihovo življenje, olajšamo njihove težave, prisluhnemo njihovim potrebam, ustvarjamo pogoje, ki bi jim pomagali pri vsakdanjih opravilih in da se ne bi čutili sami. Vprašajmo se: »Ali sem obiskal svoje stare starše? Ostarele v svoji družini ali v soseski? Sem jim prisluhnil? Sem jim posvetil nekaj časa?« Varujmo jih, da se nič ne bo izgubilo: nič od njihovega življenja in od njihovih sanj. Na nas je, danes, da preprečimo jutrišnje obžalovanje, ker nismo posvetili dovolj pozornosti tistim, ki so nas ljubili in nam podarili življenje.

 

Stari starši in ostareli so kruh, ki hrani naše življenje

Bratje in sestre, stari starši in ostareli so kruh, ki hrani naše življenje. Bodimo hvaležni za njihove pozorne oči, ki so nas opazile, za njihova kolena, ki so nas držala v naročju, za njihove roke, ki so nas spremljale in dvignile, za njihovo igro z nami ter za nežnosti, s katerimi so nas tolažili. Prosim, ne pozabimo nanje. Sklenimo zavezo z njimi. Naučimo se zaustaviti, jih prepoznati, jim prisluhniti. Nikoli jih ne zavrzimo. Varujmo jih z ljubeznijo. In naučimo se deliti z njimi čas. Tako bomo postali boljši. In skupaj, mladi in ostareli, se bomo nasitili ob mizi podelitve, ki jo blagoslavlja Bog.« (Papež Frančišek med sv. mašo na prvi svetovni dan starih staršev in ostarelih, v baziliki sv. Petra, 25.7.2021)

 

Papež Frančišek: Stari starši in ostareli so kruh, ki hrani naše življenje