Pot postnega časa se vije proti veliki noči med spominom na našo krhkost in upanjem

Tako se vije pot postnega časa proti veliki noči, med spominom na našo krhkost in upanjem, da nas bo na koncu poti pričakal Vstali.

Najprej se spominjamo. Pepel sprejmemo s sklonjeno glavo, kot da bi želeli pogledati sebe, pogledati vase. Pepel nam namreč pomaga, da se spominjamo krhkosti in majhnosti našega življenja: prah smo, iz prahu smo bili ustvarjeni in v prah se bomo povrnili. In veliko je trenutkov, v katerih se ob pogledu na svoje osebno življenje ali na resničnost, ki nas obdaja, zavemo, da je »le dih življenje vsakega človeka […] za prazen nič se vznemirja, kopiči bogastvo, a ne ve, kdo bo pobiral« (Ps 39,7).

Predvsem nas tega uči izkušnja krhkosti, ki jo doživljamo v svoji utrujenosti, v šibkostih, s katerimi se moramo soočiti, v strahovih, ki živijo v nas, v porazih, ki nas žgejo od znotraj, v minljivosti naših sanj, v ugotavljanju, kako kratkotrajne so stvari, ki jih imamo. Ustvarjeni iz pepela in zemlje se iz prve roke dotaknemo krhkosti v izkušnji bolezni, v revščini, v trpljenju, ki včasih nenadoma zadene nas in naše družine. In še se zavemo, da smo krhki, ko se v družbenem in političnem življenju našega časa znajdemo izpostavljeni »finemu prahu«, ki onesnažuje svet: ideološko nasprotovanje, logika goljufije, vračanje starih identitetnih ideologij, ki teoretizirajo o izključevanju drugih, izkoriščanje zemeljskih virov, nasilje v vseh njegovih oblikah in vojna med narodi. Vse to je »strupen prah«, ki temni ozračje našega planeta, preprečuje mirno sobivanje, medtem ko vsak dan v nas rasteta negotovost in strah pred prihodnostjo.

Nazadnje nas to stanje krhkosti spominja na dramo smrti, ki jo v naših družbah videza skušamo na mnogo načinov izgnati in jo izriniti celo iz naših jezikov, vendar se vsiljuje kot stvarnost, s katero moramo računati, kot znamenje negotovosti in minljivosti našega življenja.

Tako nas pepel kljub maskam, ki si jih nadevamo in izumetničenostim, ki so pogosto ustvarjene zato, da bi nas raztresle, spominja na to, kar smo. To je za nas dobro. Postavi nas na pravo mesto, otopi ostrost našega narcisizma, nas vrne v resničnost, nas naredi bolj ponižne in razpoložljive drug do drugega. Nihče od nas ni Bog, vsi smo na poti.

Postni čas pa je tudi povabilo, naj v sebi poživimo upanje. Če pepel sprejmemo s sklonjeno glavo, da bi se vrnili k spominu na to, kar smo, nas postni čas noče pustiti sklonjenih glav, ampak nas spodbuja, naj dvignemo glave k Njemu, ki se dviga iz brezna smrti in tudi nas vleče iz pepela greha in smrti v slavo večnega življenja.

Pepel nas torej spominja na upanje, h kateremu smo poklicani, ker se je Jezus, Božji Sin, zgnetel s prahom zemlje in ga povzdignil v nebo. In spustil se je v brezna prahu, umrl za nas in nas spravil z Očetom, kakor smo poslušali pri apostolu Pavlu: »Njega, ki ni poznal greha, je zaradi nas napravil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem« (2 Kor 5,21).

Bratje in sestre, to je upanje, ki oživlja pepel, kar smo. Brez tega upanja nam je usojeno pasivno prenašati krhkost našega človeškega stanja, in zlasti spričo izkušnje smrti strmoglavimo v žalost in obup, na koncu pa razmišljamo kot neumneži: »Kratko in polno žalovanja je naše življenje in ni zdravila za človekov konec […] telo se bo vrnilo v pepel, duh pa se bo razblinil kakor rahel zrak« (Mdr 2,1-3). Velikonočno upanje, proti kateremu smo se napotili, pa nas podpira v krhkosti, nam zagotavlja Božje odpuščanje, in nas, čeprav smo oviti v pepel greha, odpira za veselo izpoved življenja: »A jaz vem, da moj Odkupitelj živi in da se bo, poslednji, vzdignil nad prahom« (Job 19,25). Zapomnimo si tole: »Človek je prah in v prah se bo povrnil, vendar je dragocen prah v Božjih očeh, ker je Bog ustvaril človeka in mu namenil nesmrtnost« (Benedikt XVI., Splošna avdienca, 17. februarja 2010).

Bratje in sestre, s pepelom na glavi stopamo proti velikonočnemu upanju. Spreobrnimo se k Bogu, vrnimo se k Njemu z vsem srcem (prim. Jl 2,12), ponovno ga postavimo v središče svojega življenje, da bo spomin na to, kar smo – krhki in umrljivi kot pepel, raztresen v veter – končno razsvetljen z upanjem Vstalega. Proti Njemu usmerimo svoje življenje in postanimo znamenje upanja za svet: iz miloščine se učimo stopati iz sebe, da bi delili potrebe drug drugega in negovali upanje pravičnejšega sveta; iz molitve se naučimo odkrivati, da potrebujemo Boga, ali kot je dejal Jacques Maritain, da smo »nebeški berači«, ter negovali upanje, da nas znotraj naših krhkosti in na koncu našega zemeljskega romanja čaka Oče z odprtimi rokami; iz posta se naučimo, da ne živimo samo za zadovoljevanje svojih potreb, ampak da smo lačni ljubezni in resnice, in le ljubezen do Boga in med nami nas lahko resnično nasiti in nam da upanje na boljšo prihodnost.

Naj nas vedno spremlja prepričanje, da je, odkar je Gospod prišel v pepel sveta, »zgodovina zemlje zgodovina nebes. Bog in človek sta povezana z eno samo usodo« (C. Carretto, Il deserto nella città, Roma 1986, 55), in On bo za vedno pometel pepel smrti, da bomo zasijali v novem življenju.

S tem upanjem v srcu se podajmo na pot. In spravimo se z Bogom.

Papež Frančišek: Pot postnega časa se vije proti veliki noči med spominom na našo krhkost in upanjem

Papež iz bolnišnice: Hvala za vaše molitve, od tukaj vas spremljam