Pomagajmo Evropi ponovno najti obličje Jezusa in njegove neveste

 

Skušnjava, da bi udobno ostajali v svojih strukturah

»Današnja Božja beseda nam ponuja tri glagole, ki nas vprašujejo kot kristjane in pastirje v Evropi: premisliti, ponovno zgraditi, videti.

Premisliti je tisto, k čemur Gospod vabi po preroku Ageju: »Premislite vendar o svojem ravnanju,« dvakrat reče. In dvakrat reče ljudstvu (Ag 1,5.7). O katerih vidikih svojega ravnanja je moralo premisliti Božje ljudstvo? Prisluhnimo, kaj pravi Gospod: »Za vas same pa je čas, da prebivate v svojih hišah z deščenim obojem, medtem ko je ta hiša v razvalinah?« (v. 4) Ljudstvo, ki se je vrnilo iz izgnanstva, je poskrbelo za to, da si je ponovno uredilo svoja prebivališča. In sedaj se zadovolji s tem, da je udobno in mirno doma, medtem ko je Božji tempelj v razvalinah in ga nihče ne obnavlja. To povabilo k premisleku nas vprašuje: tudi danes imamo v Evropi mi kristjani skušnjavo, da bi ostajali udobno nameščeni v svojih strukturah, domovih in cerkvah, v svojih gotovostih, ki izhajajo iz izročil, v zadovoljstvu nekakšne složnosti, medtem ko se povsod naokoli svetišča praznijo in je Jezus vedno bolj pozabljen.

 

Mnogi čutijo materialne potrebe, ne pa potrebe po Bogu

Premislimo: koliko ljudi ni več lačnih in žejnih Boga! Ne zato, ker bi bili slabi, ne, ampak zato, ker ni nikogar, ki bi v njih vzbudil apetit po veri in ponovno razvnel žejo, ki je v srcu človeka: tisto »konkretno in večno žejo«, o kateri govori Dante (Raj, II, 19) in ki jo diktatura potrošništva, lahkotna, vendar zadušljiva diktatura, skuša uničiti. Mnogi čutijo le materialne potrebe, ne pa potrebe po Bogu. In mi smo glede tega vsekakor zaskrbljeni, vendar pa koliko za to resnično skrbimo? Lahko je soditi tiste, ki ne verujejo, z lahkoto naštevamo razloge za sekularizacijo, relativizem in za mnoge druge izme, vendar pa je to navsezadnje nekoristno. Božja beseda nas vodi k razmišljanju o sebi: ali čutimo naklonjenost in smo sočutni do tistih, ki niso izkusili veselja ob srečanju z Jezusom ali pa ga nimajo več? Ali smo mirni, ker nam v bistvu nič ne manjka za življenje, ali pa smo zaskrbljeni, ko vidimo toliko bratov in sester, ki so daleč od Jezusovega veselja?

 

Izhod iz težav in zaprtosti je vedno pot zastonjskega daru

Gospod po preroku Ageju naroča svojemu ljudstvu, naj premisli še o eni stvari. Pravi: »Jeste, pa se ne nasitite; pijete, pa se ne odžejate; oblačite se, pa se ne ogrejete.« (v. 6) Skratka, ljudstvo je imelo, kar je hotelo, in ni bilo srečno. Kaj mu je manjkalo? To nam pove Jezus, z besedami, ki se zdijo podobne Agejevim: »Lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, nag sem bil in me niste oblekli.« (Mt 25,42-43) Pomanjkanje dejavne ljubezni je razlog za nesrečo, saj le ljubezen nasiti srce. Zaprti v zanimanje za lastne zadeve, so prebivalci Jeruzalema izgubili okus zastonjskosti. To je lahko tudi naša težava: osredotočiti se na različna stališča v Cerkvi, na razprave, agende in strategije ter izgubiti izpred oči resnični program, ki je evangelij: zalet dejavne ljubezni, gorečnost zastonjskosti. Izhod iz težav in zaprtosti je vedno pot zastonjskega daru. Druge ni. Premislimo o tem.

 

Vrnitev k preroški in celoviti viziji ustanovnih očetov

In po tem, ko smo premislili, je naslednji prehod: ponovno zgraditi. »Pozidajte hišo,« naroči Bog po preroku (Ag 1,8). In ljudstvo ponovno zgradi tempelj. Preneha biti zadovoljno z mirno sedanjostjo in dela za prihodnost. In Kroniška knjiga nam pravi, da so nekateri ljudje temu nasprotovali, zato so imeli eno roko na kamnih, da so gradili, drugo pa na meču, da so branili ta proces ponovne gradnje. Ni bilo lahko ponovno zgraditi templja. To potrebuje izgradnja skupnega evropskega doma: da bi opustili trenutne koristi in se vrnili k daljnovidni viziji ustanovnih očetov, preroški in celoviti viziji, saj niso iskali trenutnih soglasij, ampak so sanjali prihodnost vseh. Tako so bili zgrajeni zidovi evropske hiše in le tako se bodo mogli utrditi.

 

Izhajati iz temeljev: blagovest, bližina, pričevanje

To velja tudi za Cerkev, Božjo hišo. Da bi bila lepa in gostoljubna, je potrebno skupaj gledati v prihodnost, ne pa ponovno graditi preteklosti. Žal je v modi tisti »restavracionizem« preteklosti, ki nas ubija, vse nas ubija. Seveda moramo izhajati iz temeljev, iz korenin – to je res –, saj se od tam začne ponovno graditi: iz živega izročila Cerkve, ki temelji na bistvenem, na blagovesti, na bližini ter na pričevanju. Od tukaj se ponovno gradi, iz temeljev izvorne Cerkve, ki je od nekdaj, iz češčenja Boga ter iz ljubezni do bližnjega in ne iz lastnih okusov; ne iz sporazumov in pogajanj, ki jih lahko naredimo sedaj, da bi, recimo, branili Cerkev ali krščanstvo.

 

Hvala za to delo ponovne gradnje, ki ni lahko

Dragi bratje, rad bi se vam zahvalil za to delo ponovne gradnje, ki ni lahko, in s katerim nadaljujete z Božjo pomočjo. Hvala za teh prvih 50 let v službi Cerkvi in Evropi. Spodbujajmo se, ne da bi se kdaj predali malodušju in sprijaznjenosti: Gospod nas kliče k čudovitemu delu, da bi si prizadevali, da bi bila njegova hiša vedno bolj gostoljubna, da bi vanjo lahko vstopil vsak in v njej prebival, da bi imela Cerkev odprta vrata za vse in nihče ne bi imel skušnjave, da bi se osredotočili le na to, da bi opazovali in zamenjali ključavnice. Drobne izbrane stvari … In mi smo skušani. Ne, sprememba prihaja z druge strani, prihaja iz korenin. Ponovna gradnja izhaja z druge strani.

 

Spomin na zavetnike Evrope in druge obnovitelje vere

Izraelsko ljudstvo je ponovno zgradilo tempelj z lastnimi rokami. Veliki obnovitelji vere te celine so storili isto – pomislimo na Zavetnike. Tvegali so svojo majhnost ter zaupali Bogu. Mislim na svetnike kot so Martin, Frančišek, Dominik, Pij, katerega se spominjamo danes; na zavetnike kot so Benedikt, Ciril in Metod, Brigita, Terezija Benedikta od Križa. Začeli so pri sebi, s tem, da so spremenili lastno življenje tako, da so sprejeli Božjo milost. Niso bili zaskrbljeni zaradi temnih časov, zaradi nasprotovanj in določenih sporov, ki so vedno obstajali. Niso izgubljali časa s tem, da so kritizirali in obdolževali. Živeli so evangelij, ne da bi se ozirali na pomen in politiko. Tako so s krotko močjo Božje ljubezni udejanjili Božji slog bližine, sočutja in nežnosti ter so zgradili samostane, izboljšali zemljišča, povrnili dušo ljudem in državam: nobenega »socialnega« programa, samo evangelij. In z evangelijem so šli naprej.

 

Vsaka ponovna gradnja poteka skupaj, v znamenju edinosti

Ponovno zgradite mojo hišo. Glagol je spregan v množini. Vsaka ponovna gradnja poteka skupaj, v znamenju edinosti. Z drugimi. Lahko obstajajo različni pogledi, vendar pa je vedno potrebno ohranjati edinost. Če ohranjamo milost vzajemnosti, Gospod gradi tudi tam, kjer mi ne uspemo. To je naša poklicanost: biti Cerkev, eno samo Telo med nami. To je naša poklicanost pastirjev: zbirati čredo, je ne razkropiti in niti ohranjati v lepih zaprtih ogradah. To pomeni umoriti jo. Ponovno graditi pomeni postati obrtniki občestva, tkalci edinosti na vseh ravneh: ne zaradi strategije, ampak zaradi evangelija.

 

Jezus je vedno novost, srečanje z njim te osupne

Če bomo tako ponovno gradili, bomo svojim bratom in sestram omogočili, da bodo videli. To je tretji glagol, s katerim se zaključi današnji evangelij, s Herodom, ki je skušal »videti Jezusa« (prim. Lk 9,9). Danes, kakor tedaj, se veliko govori o Jezusu. Tedaj se je govorilo: »Janez je vstal od mrtvih … Elija se je prikazal … Eden od starodavnih prerokov je vstal.« (Lk 9,7-8) Vsi ti so Jezusa cenili, vendar pa niso razumeli njegove novosti in so ga zapirali v že videne vzorce: Janez, Elija, preroki … vendar pa Jezusa ni mogoče popredalčkati v vzorce »slišano« ali »že videno«. Jezus je vedno novost, vedno. Srečanje z Jezusom te osupne; če tega ne čutiš, nisi srečal Jezusa.

 

Pomagajmo Evropi ponovno najti Jezusovo obličje

Mnogi v Evropi mislijo, da je vera nekaj že videnega, kar pripada preteklosti. Zakaj? Ker niso videli Jezusovega delovanja v svojem življenju. In pogosto ga niso videli zato, ker ga mi s svojim življenjem nismo dovolj pokazali. Boga se namreč vidi na obrazih in v dejanjih moških in žensk, ki jih spremeni Njegova prisotnost. In če kristjani, namesto da bi izžarevali nalezljivo veselje evangelija, predlagajo obrabljene, intelektualistične in moralistične verske sheme, ljudje ne vidijo Dobrega Pastirja. Ne prepoznajo Njega, ki je zaljubljen v vsako svojo ovco, jo kliče po imenu in jo išče, da bi si jo zadel na rame. Ne vidi Tistega, čigar nedoumljivo strastno ljubezen oznanjamo, prav zato, ker je njegova strastna ljubezen ena sama: človek. Ta božja, usmiljena in pretresljiva ljubezen je večna novost evangelija. In od nas, dragi bratje, terja modre in drzne odločitve, storjene v imenu nore nežnosti, s katero nas je Kristus rešil. Ne naroča nam, naj dokažemo, naroča, naj pokažemo Boga, kakor so to storili svetniki: ne z besedami, ampak z življenjem. Naroča molitev in uboštvo, ustvarjalnost in zastonjskost. Pomagajmo današnji Evropi, ki je bolna od utrujenosti – to je bolezen današnje Evrope , ponovno najti vedno mlado obličje Jezusa in njegove neveste. Ne moremo drugega kot popolnoma dati same sebe, da bi se videla ta neminljiva lepota.« (Papež Frančišek v baziliki svetega Petra med sv. mašo ob začetku plenarnega zasedanja Sveta evropskih škofovskih konferenc, 23.9.2021)

 

Papež škofom CCEE: Premisliti, ponovno zgraditi, videti