Poglejte zakaj Jezus ubogo vdovo predlaga za učiteljico vere

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Prizor, ki ga opisuje evangelij današnjega bogoslužja, se odvija znotraj Jeruzalemskega templja. Jezus gleda, kaj se dogaja na tem kraju, najsvetejšem od vseh in vidi, kako se pismouki radi sprehajajo, da bi jih opazili, pozdravljali in jih cenili ter da bi imeli častne sedeže. Jezus pa še doda, da 'vdovam požirajo hiše in na dolgo molijo, da bi jih opazili' (prim. Mr 12,40). Istočasno pa njegove oči opazijo nek drug prizor. Neka uboga vdova, ravno ena od tistih, ki jih mogočniki izkoriščajo, vrže v tempeljsko zakladnico 'vse, kar je imela za življenje' (v. 44), tako pravi evangelij. Evangelij nas postavi pred to kričeče nasprotje bogatih, ki dajejo od svojega preobilja, da bi jih opazili in neke uboge vdove, ki neopazno daruje vse tisto malo, kar ima. Dva simbola človeških drž.

Jezus gleda oba prizora. Ravno glagol »gledati« je tisti, ki povzame ves njegov nauk. »Gledati moramo« (Varovati se moramo), da ne postanemo kot tisti, ki živi vero dvolično, kakor pismouki. Medtem ko moramo »gledati« vdovo, da jo lahko vzamemo za zgled. Ustavimo se ob tem, kar pomeni varovati se hinavcev in gledati na ubogo vdovo.

 

Predvsem, varovati se moramo hinavcev, to je, biti moramo pozorni, da ne znižamo nivo življenja na kult videza, zunanjosti, na pretirano skrb glede svoje podobe. Predvsem pa biti pozorni, da svojo vero ne uklonimo lastnim interesom. Ti pismouki so z Božjim imenom prikrivali lastno samopoveličevanje in še slabše, religijo so uporabljali, ko so skrbeli za svoje posle in zlorabljali svojo moč in izkoriščali reveže. Tukaj vidimo to tako grdo držo, ki jo tudi danes vidimo na različnih krajih, torej klerikalizem, kar pomeni biti nad ponižnimi, izkoriščati jih, udarjati po njih in se čutiti popolne. To je zlo klerikalizma. To je opomin za vsak čas in za vse, za Cerkev in družbo. Nikoli izkoristiti svoje vloge, da bi tlačili druge, nikoli služiti na račun najslabotnejših. Potrebno pa je biti pozoren, da se ne zapade v nečimrnost in se nam zgodi, da bi se začeli osredotočati na navidezno, pri tem pa izgubili bistveno ter živeli površinsko. Vprašajmo se, pomagalo nam bo: za to, kar govorimo in delamo, želimo, da bi bili cenjeni in nagrajeni, ali pa služimo Bogu in bližnjemu, še posebej najbolj slabotnim?

 

Bedimo nad dvoličnostjo srca, nad hinavščino, ki je zelo nevarna bolezen duše! To je dvojno razmišljanje, to je dvojno presojanje, kakor pravi sama beseda, torej 'presojati pod'. Na zunaj kazati nekaj, pod tem pa imeti drugo misel. To so ljudje z dvojno dušo, dvolično dušo.

Da pa bi ozdraveli od te bolezni, nas Jezus vabi, da gledamo na ubogo vdovo. Gospod razgali izkoriščanje do te vdove, ki se bo morala, ko bo dala dar, vrniti domov celo brez tistega malega, ki ima za življenje. Kako pomembno je ločiti sveto od povezave z denarjem! Jezus je to rekel na enem drugem kraju: ne more se služiti dvema gospodoma. 'Ali služiš Bogu' in mislimo, da bo rekel hudiču, pa ne, 'Bogu ali denarju', ki je eden od gospodov. Jezus pravi, da mu ne smemo služiti. Istočasno pa Jezus hvali dejstvo, da je ta vdova vrgla v zaklad vse, kar je imela. Nič ji ni ostalo, a je v Bogu našla vse svoje. Ne boji se, da bi izgubila to malo, kar ima, saj zelo zaupa v Boga, ki da vse in ki pomnoži veselje tistemu, ki daruje. Ob tem tudi pomislimo na še eno drugo vdovo, tisto pri preroku Eliji, ki je napravila kolaček iz zadnjega prgišča moke in zadnje kaplje olja. Elija ji je rekel: »Daj mi jesti« in ona mu je dala. In moka ni pošla. Čudež je to. Gospod pred velikodušnostjo ljudi gre onkraj, saj je še bolj velikodušen.

Poglejte zakaj jo, to gospo torej, Jezus predlaga za učiteljico vere. Ona ne obiskuje templja, da bi si pomirila vest, ne moli, da bi bila opažena, ne razkazuje vere, temveč daruje iz srca, z velikodušnostjo in zastonjskostjo. Njeni kovanci imajo lepši žvenket kot veliki darovi bogatih, saj izražajo življenje, ki je v iskrenosti posvečeno Bogu, vero, ki ne živi iz videza, temveč iz brezpogojnega zaupanja. Od nje se naučimo vere brez zunanjega navideznega sijaja, a notranje iskrene, torej vere, ki jo sestavlja ponižna ljubezen do Boga in do bratov ter sester.

 

Sedaj pa se obrnimo na Devico Marijo, ki je s ponižnim in prosojnim srcem naredila svoje življenje za dar Bogu in svojemu ljudstvu.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra v Vatikanu, 7.11.2021)

 

Papež Frančišek: Poglejte zakaj Jezus ubogo vdovo predlaga za učiteljico vere

 

Frančišek: Kriza v odnosu ni prekletstvo, ampak priložnost za kakovostni preskok