Ostarele osebe – nežnost in velikodušnost, dediščina dobrega

»Ko so se ti dnevi iztekli, so se vrnili vsak v svoj domači kraj. Judita se je vrnila v Betulijo in ostala na svoji posesti. Vse svoje življenje je slovela po vsej deželi. Njena slava je vse bolj rasla. V hiši svojega moža je dočakala starost sto pet let. Svoji služabnici je poklonila svobodo. Umrla je v Betuliji; pokopali so jo v votlini poleg njenega moža Manáseja. Izraelova hiša je sedem dni žalovala za njo. Pred smrtjo je svoje imetje razdelila vsem sorodnikom svojega moža Manáseja in sorodnikom svojega rodu.« (Jdt 16,21.23-24) 

Kateheza: Judita. Občudovanja vredna mladost in velikodušna starost

 

»Dragi bratje in sestre, dober dan!

 

Danes bomo govorili o Juditi, svetopisemski junakinji. Zaključek knjige, ki nosi njeno ime – slišali smo odlomek iz nje –, povzema zadnji del življenja te žene, ki je branila Izrael pred njegovimi sovražniki. Judita je mlada in krepostna judovska vdova, ki zaradi svoje vere, lepote in prekanjenosti reši mesto Betulija in judovsko ljudstvo pred obleganjem Holoferna, generala asirskega kralja Nebukadnezarja, oblastnega in prezirljivega sovražnika Boga. S svojo zvijačnostjo ji je uspelo obglaviti diktatorja, ki se postavi proti deželi. Bila je pogumna žena, a imela je vero.

 

Po veliki dogodivščini, v kateri je glavna junakinja, se Judita vrne v svoje mesto Betulija, kjer živi lepo starost do svojega sto petega leta. Zanjo je prišel čas starosti, kot se to zgodi mnogim ljudem: včasih po intenzivnem življenju zaposlitve, drugič po pustolovskem življenju ali življenju velike predanosti. Junaštvo ni le v velikih dogodkih, ki se zgodijo pod reflektorji, na primer to, da je Judita ubila diktatorja. Junaštvo se pogosto nahaja v vztrajnosti ljubezni, ki se zliva v težavno družino in v imenu ogrožene skupnosti.

 

Judita je živela več kot sto let, kar je poseben blagoslov. Danes ni nič nenavadnega, če vam po upokojitvi ostane še veliko let življenja. Kako naj si razlagamo ta čas, kako naj čim bolje izkoristimo ta čas, ki ga imamo na razpolago? Danes grem v pokoj in pred mano je še veliko let. Kaj lahko počnem v teh letih, kako lahko rastem v vrednosti, svetosti, modrosti?

 

Upokojitev za mnoge pomeni zaslužen in želen počitek od zahtevnih in napornih dejavnosti. Zgodi pa se tudi, da konec zaposlitve predstavlja vir skrbi in se ga pričakuje s strahom: »Kaj bom zdaj počel, ko bo moje življenje izpraznjeno tistega, kar ga je tako dolgo napolnjevalo?« Vsakdanje delo pomeni tudi niz odnosov, zadovoljstvo ob zaslužku za življenje, izkušnjo, da imaš neko vlogo, zasluženo pozornost, polni delovni čas, ki presega zgolj ure dela.

 

Seveda obstaja vesela in naporna skrb za vnuke. Stari starši imajo danes zelo veliko vlogo v družini, da pomagajo pri vzgoji vnukov. Vendar vemo, da se danes rojeva vedno manj otrok, starši pa so pogosto bolj oddaljeni, bolj podvrženi potovanjem, imajo neugodne delovne in življenjske razmere. Včasih tudi neradi zaupajo starim staršem nalogo vzgoje svojih otrok, razen takrat, ko izključno potrebujejo pomoč. Nekdo mi je z nasmehom in ironijo rekel: »Stari starši so v današnji socialno-ekonomski situaciji postali pomembnejši, ker imajo pokojnino.« Pojavljajo se nove potrebe, tudi na področju vzgojnih in starševskih odnosov, zaradi katerih moramo preoblikovati tradicionalno zavezništvo med generacijami.

 

A vprašajo se: Ali si prizadevamo za »preoblikovanje«? Ali pa smo preprosto podlegli materialnim in gospodarskim razmeram? Soobstoj generacij se dejansko podaljšuje. Ali jih poskušamo vsi skupaj narediti bolj človeške, bolj ljubeče, bolj pravične v novih razmerah sodobnih družb? Pomemben del poklicanosti starih staršev je, da podpirajo svoje otroke pri vzgoji njihovih otrok. Malčki se naučijo moči nežnosti in spoštovanja krhkosti: to so nenadomestljive lekcije, ki se jih ob starih starših lažje naučijo in sprejemajo. Stari starši pa se naučijo, da nežnost in krhkost nista le znamenje pešanja: za mlade je to prehod, ki prihodnost naredi človeško.

 

Judita je zgodaj ovdovela in ni imela otrok, vendar je kot starejša ženska zmožna živeti v polnosti in miru, zavedajoč se, da je do konca živela poslanstvo, ki ji ga je zaupal Gospod. Zanjo je čas, da zapusti dobro dediščino modrosti, nežnosti, darov za družino in skupnost: dediščino dobrega in ne le imetja. Ko pomislimo na dediščino, včasih mislimo na imetje in ne na dobro, ki se je ustvarilo v starosti in je bilo posejano, tisto dobro, ki je najboljša dediščina, ki jo lahko zapustimo.

 

Ravno na stara leta je Judita »svoji služabnici poklonila svobodo«. To je znamenje pozornega in človeškega pogleda na tiste, ki so ji bili blizu. Ta služabnica jo je spremljala v tistem dogodku, ki je premagala diktatorja in ga obglavila. Ostareli človek nekoliko izgubi vid, a njegov notranji pogled postane bolj pronicljiv; gleda s srcem. Postane sposoben videti stvari, ki so se mu prej izmikale. Ostareli znajo gledati in znajo videti. Tako je: Gospod svojih talentov ne zaupa le mladim in močnim; za vse jih ima, po meri vsakogar, tudi za ostarele. Življenje naših skupnosti mora znati izkoristiti talente in karizme številnih starejših ljudi, ki so že upokojeni, a so bogastvo, ki ga je treba ovrednotiti. Od ostarelih se zato zahteva ustvarjalna in nova pozornost, velikodušna razpoložljivost.

 

Nekdanje spretnosti aktivnega življenja niso več obvezne in postanejo vir za darovanje: poučevati, svetovati, graditi, skrbeti, poslušati ... Predvsem v prid najbolj prikrajšanim, ki si ne morejo privoščiti učenja ali so prepuščeni svoji samoti.

 

Judita je osvobodila svojo služabnico in vse zasula s pozornostjo. Kot mlado dekle je s svojim pogumom pridobila spoštovanje skupnosti. Na stara leta si ga je zaslužila zaradi nežnosti, s katero je obogatila njihovo svobodo in naklonjenost. Judita ni upokojenka, ki melanholično živi svojo praznino: je goreča starejša žena, ki čas, ki ji ga daje Bog, zapolnjuje z darovi.

Priporočam vam, da v teh dneh vzamete v roke Sveto pismo in preberete Juditino knjigo. Je kratka in se z lahkoto bere. Preberite to zgodbo o pogumni ženski, ki se konča z nežnostjo, velikodušnostjo. Želel bi, da bi takšne bile naše babice: pogumne, modre in bi nam zapustile dediščino – ne denarja, ampak dediščino modrosti, ki so jo posejale v svoje vnuke.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 11.5.2022)

 

Kateheza: Ostarele osebe - nežnost in velikodušnost, dediščina dobrega

Papeževa poslanica za 2. svetovni dan starih staršev in ostarelih: »Še v starosti rodijo sadove«