»Na to nedeljo Besede poslušamo Jezusa, ki oznanja Božje kraljestvo. Poglejmo, kaj govori in komu govori.
Kaj govori. Začne pridigati takole: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo.« (Mr 1,15) Bog je blizu, to je prvo sporočilo. Njegovo kraljestvo se je spustilo na zemljo. Bog ni, kot smo pogosto skušani, da bi mislili, tam zgoraj daleč v nebesih, ločen od človeškega stanja, ampak je z nami. Čas oddaljenosti se je končal, ko je v Jezusu postal človek. Odtlej je Bog zelo blizu. Od naše človeškosti se ne bo nikoli ločil in se je nikoli ne bo naveličal. Ta bližina je začetek evangelija, je to – poudari besedilo –, kar je Jezus »govoril« (v. 15): tega ni rekel enkrat samkrat, ampak je to govoril, oziroma ponavljal, neprenehoma. »Bog je blizu« je bil leitmotiv njegovega oznanila, srčika njegovega oznanila. Če je to začetek in odpev Jezusovega pridiganja, ni mogoče, da ne bi bil stalnica kristjanovega življenja in oznanila. Pred čemerkoli je potrebno verovati in oznanjevati, da se nam je Bog približal, da smo bili deležni milosti, usmiljenja. Pred katerokoli našo besedo o Bogu obstaja njegova Beseda za nas, ki nam še naprej pravi: »Ne boj se, jaz sem s teboj. Blizu sem ti in ti bom blizu.«
Božja Beseda nam omogoča, da se z roko dotaknemo te bližine, saj – kot pravi Peta Mojzesova knjiga – ni daleč od nas, ampak je blizu našemu srcu (prim. 30,14). Je protistrup za strah, da bi ostali sami vpričo življenja. Gospod nas namreč preko svoje Besede tolaži, oziroma je s tistim, ki je sam. S tem, ko nam govori, nas spominja, da smo v njegovem srcu, dragoceni v njegovih očeh, varovani v dlaneh njegovih rok. Božja Beseda vliva ta mir, vendar pa ne pusti pri miru. Je Beseda tolažbe, pa tudi spreobrnjenja. »Spreobrnite se,« pravi Jezus takoj po tem, ko oznani Božjo bližino. Z njegovo bližino je namreč minil čas, ko se je distanciralo od Boga in od drugih; minil je čas, ko vsakdo misli nase in gre naprej po svoje. To ni krščansko, saj se tisti, ki izkusi Božjo bližino, ne more distancirati od bližnjega, se v ravnodušnosti oddaljiti od njega. V tem smislu tisti, ki pogosto obiskuje Božjo Besedo, prejema zdravilna bivanjska prevračanja. Odkrije, da življenje ni čas, da bi se zavarovali pred drugimi in zaščitili same sebe, ampak priložnost, da bi šli drugim naproti v imenu Boga, ki je blizu. Tako nas Beseda, posejana v zemljo našega srca, vodi, da bi sejali upanje skozi bližino. Prav tako kot Bog dela z nami.
Poglejmo zdaj komu govori Jezus. Najprej se obrne na ribiče iz Galileje. Bili so preproste osebe, živeli so od sadov svojih rok tako, da so trdo delali noč in dan. Niso bili strokovnjaki za Sveto pismo in gotovo se niso odlikovali po znanosti in kulturi. Živeli so na področju, sestavljenem z različnimi ljudstvi, etnijami in kulti. Šlo je za kraj, ki je bil najbolj oddaljen od verske čistosti v Jeruzalemu, najbolj oddaljen od srca Dežele. Vendar pa Jezus začne od tam, ne iz središča, ampak s periferije, in sicer zato, da bi tudi nam povedal, da nihče ni na robu Božjega srca. Vsi lahko prejmejo njegovo Besedo in ga osebno srečajo. Glede tega je v evangeliju lepa podrobnost, ko je rečeno, da Jezusovo oznanilo pride »po« Janezovem (Mr 1,14). Gre za odločilni po, ki zaznamuje razliko. Janez je sprejemal ljudi v puščavi, kamor so prihajali samo tisti, ki so lahko pustili kraje, kjer so živeli. Jezus pa govori o Bogu v središču družbe, vsem, tam kjer so. In ne govori ob določenih urah in časih. Ribičem je govoril, »ko je hodil ob Galilejskem jezeru«, »medtem ko so metali mreže«. (v. 16) Na osebe se obrača v najbolj običajnih krajih in časih. To je univerzalna moč Božje Besede, ki dosega vse in vsako področje življenja.
Vendar pa ima Božja Beseda tudi posebno moč, na vsakogar vpliva na neposreden, oseben način. Učenca ne bosta nikoli pozabila besed, ki sta jih slišala tisti dan ob obali jezera, v bližini čolna, sorodnikov in sodelavcev; besed, ki so za vedno zaznamovale njuno življenje. Jezus jima reče: »Hodita za menoj, naredil vaju bom za ribiča ljudi« (v. 17). Ne pritegne ju z visokimi in nedosegljivimi govori, ampak nagovori njuni življenji. Ribičema rib pravi, da bosta ribiča ljudi. Če bi jima rekel: »Hodita za menoj, naredil vaju bom za apostola. Poslana bosta v svet in oznanjevala bosta evangelij z močjo Svetega Duha, umorjena bosta, vendar pa bosta postala svetnika«, si lahko mislimo, da bi mu Peter in Andrej odgovorila: »Hvala, ampak raje imava svoje mreže in svoja čolna.« Jezus pa ju pokliče izhajajoč iz njunega življenja: »Sta ribiča, postala bosta ribiča ljudi.« Presunjena od teh besed, bosta korak za korakom odkrivala, da je bilo to, da sta živela tako, da sta lovila ribe, majhna stvar, in da je skrivnost veselja v tem, da se odrine globoko na Jezusovo besedo. Tako Gospod dela z nami: išče nas tam, kjer smo, ljubi nas takšne, kot smo in potrpežljivo spremlja naše korake. Kot tiste ribiče, tudi nas čaka na obalah življenja. Hoče, da bi preko njegove Besede spremenili smer, da bi prenehali životariti in bi odrinili globoko za Njim.
Zato, dragi bratje in sestre, se ne odpovejmo Božji Besedi. Ljubezensko pismo je, ki ga je za nas napisal Tisti, ki nas pozna tako kot nihče drug. Ko ga beremo, ponovno slišimo njegov glas, prepoznamo njegov obraz, prejmemo njegovega Duha. Beseda nas dela bližnje Bogu. Ne puščajmo je daleč. Nosimo jo vedno s seboj, v žepu, na telefonu; dajmo ji vreden prostor v naših domovih. Postavimo evangelij na mesto, kjer se bomo spomnili, da ga bomo vsak dan odprli, morda ob začetku in koncu dneva. Tako bo med mnoge besede, ki pridejo do naših ušes, prišla do srca kakšna vrstica Božje Besede. Da bi to storili, prosimo Gospoda za moč, da bi ugasnili televizijo in odprli Sveto pismo; da bi zaprli prenosni telefon in odprli evangelij. V tem liturgičnem letu beremo Markov evangelij, ki je najbolj preprost in najkrajši. Zakaj ga ne bi brali tudi sami, vsak dan en kratek odlomek? Pomagal nam bo čutiti blizu Gospoda in nam vlil pogum na poti življenja.«
(Papež Frančišek med sv. mašo v baziliki sv. Petra na nedeljo Božje besede, 24.1.2021)
Sveti oče: Prosimo Gospoda za moč, da bi ugasnili televizijo in odprli Sveto