Marijin zgled vere. Pot, preroštvo, sočutje

Marija je pot, ki nas vodi v Kristusovo Srce

»V Jeruzalemskem templju se Marijine roke iztegujejo proti rokam ostarelega Simeona, ki more sprejeti Jezusa in ga prepoznati kot Mesija, poslanega za rešitev Izraela. V tem prizoru zremo, kdo je Marija: je Mati, ki nam podarja Sina Jezusa. Zato jo ljubimo in častimo. In v tem narodnem svetišču v Šaštinu se slovaško ljudstvo zbira z vero in s pobožnostjo, ker ve, da nam Ona podarja Jezusa. V logotipu tega apostolskega potovanja je narisana pot znotraj srca, nad katerim je križ: Marija je pot, ki nas vodi v Srce Kristusa, ki je dal življenje iz ljubezni do nas.

V luči evangelija, ki smo mu prisluhnili, lahko gledamo na Marijo kot na zgled vere. In prepoznamo tri lastnosti vere: potpreroštvo in sočutje.

 

Marijina vera je predvsem vera, ki se odpravi na pot. Dekle iz Nazareta je takoj po tem, ko je prejelo angelovo oznanilo, hitro šlo v pogorje (prim. Lk 1,39), da bi obiskalo svojo sestrično Elizabeto in ji pomagalo. Ni imela za privilegij tega, da je bila poklicana postati Odrešenikova Mati; ni izgubila preprostega veselja svoje ponižnosti, ker jo je obiskal angel; ni ostala na mestu, da bi opazovala samo sebe sredi štirih sten svojega doma. Nasprotno, Ona je živela dar, ki da je prejela, kot poslanstvo, ki ga mora izpolniti; čutila je potrebo, da odpre vrata in gre iz hiše; v svojem življenju je utelesila in udejanjila »neučakanost«, s katero Bog želi doseči vse ljudi, da bi jih rešil s svojo ljubeznijo. To je razlog, da se Marija odpravi na pot: namesto udobnosti navad ima raje negotovosti potovanja, namesto ustaljenosti dóma napor poti, namesto gotovosti mirne pobožnosti vero, ki tvega tako, da postane dar ljubezni za drugega.

 

Tudi današnji evangelij nam pokaže Marijo na poti: proti Jeruzalemu, kjer skupaj s svojim ženinom Jožefom daruje Jezusa v templju. In vse njeno življenje bo pot za njenim Sinom, kakor prva učenka, vse do Kalvarije, do vznožja križa. Marija vedno hodi.

 

Ostanite vedno na poti. Ne ustavite se!

Tako je Devica zgled vere tega slovaškega ljudstva: vere, ki se odpravi na pot; vere, ki jo vedno vodi preprosta in iskrena pobožnost, vedno na romanju iskanja Gospoda. In ko hodite, premagate skušnjavo po statični veri, ki se zadovolji z kakšnim obredom ali starim izročilom; namesto tega izstopite iz samih sebe, nosite v nahrbtniku radosti in žalosti, naredite iz življenja romanje ljubezni Bogu in bratom naproti. Hvala za to pričevanje! In prosim, ostanite na poti! Vedno. Ne ustavite se! In želel bi dodati še eno stvar. Dejal sem: »Ne ustavite se.« Kadar se Cerkev ustavi, zboli; kadar se ustavijo škofje, povzročijo, da zboli Cerkev; ko se ustavijo duhovniki, povzročijo, da zboli Božje ljudstvo.

 

Marijina vera je tudi preroška. S svojim življenjem je mlado dekle iz Nazareta prerokba Božjega dela v zgodovini, njegovega usmiljenega delovanja, ki obrača na glavo logike sveta tako, da povišuje ponižne in ponižuje napuhnjene (prim. Lk 1,52). Ona je predstavnica vseh »Jahvejevih ubožcev«, ki vpijejo k Bogu in pričakujejo prihod Mesija; Marija je Sionska hči, ki so jo napovedovali preroki v Izraelu (prim. Sof 3,14-18); Devica, ki bo spočela Boga z nami, Emanuela (prim. Iz 7,14). Kot Brezmadežna Devica je Marija podoba naše poklicanosti: kakor Ona, smo poklicani, da bi bili sveti in brezmadežni v ljubezni (prim. Ef 1,4) ter bi postali Kristusova podoba.

 

Preroštvo v Izraelu doseže vrhunec v Mariji, saj Ona pod srcem nosi Božjo Besedo, ki je postala meso, Jezusa. On v polnosti in dokončno uresniči Božji načrt. O Njem Simeon Materi reče: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje.« (Lk 2,34)

 

Jezus je znamenje, ki se mu nasprotuje

Ne pozabimo tega: vere se ne more zreducirati na sladkor, ki osladka življenje. To ni mogoče. Jezus je znamenje, ki se mu nasprotuje. Prišel je, da bi prinesel luč tja, kjer je tema, tako da bi pregnal temo na prosto in jo primoral k vdaji. Zato se tema vedno bori proti Njemu. Kdor sprejme Kristusa in se odpre Njemu, ponovno vstane; kdor ga zavrne, se zapre v temo in uniči samega sebe. Jezus je svojim učencem rekel, da ni prišel, da bi prinesel mir, ampak meč (prim. Mt 10,34): njegova Beseda, kakor dvorezen meč, vstopa v naše življenje in ločuje svetlobo od teme, ter nam pravi, naj izberemo. Pravi: »Izberi.« Pred Jezusom ne moremo igrati dvojne igre. Sprejeti ga pomeni dopustiti, da On razodene moja protislovja, moje malike, zalezovanje hudega; in da zame postane vstajenje, Tisti, ki me vedno ponovno dvigne, ki me prime za roko in mi pomaga ponovno začeti.

 

Slovaška potrebuje preroke, tkalce dialoga

In prav takšne preroke danes potrebuje tudi Slovaška. Vas, škofje: preroke, ki bi šli po tej poti. Ne gre zato, da bi bili sovražni do sveta, ampak da bi bili v svetu »znamenja, katerim se nasprotuje«. Kristjani, ki znajo z življenjem pokazati lepoto evangelija. Ki so tkalci dialoga tam, kjer stališča postanejo toga; ki storijo, da blesti bratsko življenje tam, kjer so ljudje v družbi pogosto razdeljeni in sovražni; ki širijo dober vonj sprejemanja in solidarnosti tam, kjer pogosto prevladujejo osebni in kolektivni egoizmi; ki ščitijo in varujejo življenje tam, kjer vladajo logike smrti.

 

Marija, Mati poti, se odpravi na pot; Marija, Mati preroštva; nazadnje, Marija je Mati sočutja. Njena vera je sočutna. Ona, ki se je opredelila kot »Gospodovo služabnico« (prim. Lk 1,38) in ki je z materinsko pozornostjo poskrbela, da na svatbi v Kani ni zmanjkalo vina (prim. Jn 2,1-12), je s Sinom delila poslanstvo zveličanja, vse do vznožja križa. V tistem trenutku, v mučni bolečini, ki jo je živela na Kalvariji, je razumela Simeonovo prerokbo: »Tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč.« (Lk 2,35) Trpljenje umirajočega Sina, ki je nase vzel grehe in trpljenje človeštva, je presunilo tudi Njo. Jezus, razmesarjen v telesu, Mož bolečin, ki ga je zlo iznakazilo (prim. Iz 53,2); Marija, razparana v duši, sočutna Mati, ki sprejema naše solze in nas hkrati tolaži ter nam v Kristusu kaže dokončno zmago.

 

Dokaz sočutja: ostati pod križem

In Žalostna Marija preprosto ostane pod križem. Je pod križem. Ne beži, ne skuša rešiti same sebe, ne uporablja človeških izumetničenosti in duhovnih anestetikov, da bi se izognila bolečini. To je dokaz sočutja: ostati pod križem. Ostati z obrazom, ki je zaznamovan s solzami, vendar z vero tistega, ki ve, da Bog v svojem Sinu trpljenje preoblikuje in premaga smrt.

 

Odprimo se za vero, ki ni abstraktna

In tudi mi se ob pogledu na Devico Žalostno Mater odprimo za vero, ki postane sočutje, ki postane podelitev življenja s tistimi, ki so ranjeni, ki trpijo in so primorani nositi na ramah težke križe. Za vero, ki ne ostaja abstraktna, ampak nam pomaga vstopiti v meso in postati solidarni s tistimi, ki potrebujejo pomoč. Ta vera, v Božjem slogu, ponižno in brez hrupa, lajša bolečino sveta in napaja z rešenjem sledi zgodovine.

 

Dragi bratje in sestre, Gospod naj v vas vedno ohranja čudenje, naj v vas ohranja hvaležnost za dar vere! In Marija naj vam izprosi milost, da bi vaša vera ostala vedno na poti, da bi imela duha preroštva ter bi bila vera, bogata s sočutjem.« (Papež Frančišek med homilijo v Šastinu na Slovaškem, 15.9.2021)

 

Sveti oče v Šaštinu o Marijinem zgledu vere. Pot, preroštvo, sočutje