Ko je v tvojem srcu tema, išči Gospodovo srce

»Jaz pa sem rekel v svojem zadovoljstvu:
»Ne bom omahnil na veke.«
Gospod, v svoji dobrohotnosti
si me postavil kot trdno goro.
Ko si skril svoje obličje,
me je obdala groza.
K tebi, Gospod, kličem,
svojega Gospoda prosim milosti […].
Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje,
strgal si mi raševnik in me opasal z veseljem.« (Ps 30,7-9.12)

Kateheza o razločevanju: Zakaj smo potrti?

 

»Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!

 

Danes nadaljujemo kateheze na temo razločevanja. Videli smo, kako pomembno je, da pogledamo, kaj se premika v nas, da ne sprejemamo prenagljenih odločitev na podlagi valov trenutnih čustev, ki bi jih obžalovali, ko bi bilo prepozno. Torej brati, kaj se dogaja, in se zatem odločiti.

 

V tem smislu je lahko tudi duhovno stanje, ki mu pravimo potrtost – ko je v srcu vse temno, žalostno – priložnost za rast. Kajti če ni vsaj malo nezadovoljstva, vsaj malo zdrave žalosti, zdrave zmožnosti bivanja v samoti, biti sam s seboj in ne bežati, tvegamo, da bomo vedno ostali na površju stvari in nikoli ne bomo prišli v stik s središčem svojega obstoja. Potrtost povzroči »pretres duše« (ko je kdo žalosten, je kakor da bi se duša tresla), ohranja nas budne, spodbuja čuječnost in ponižnost ter nas varuje pred vetrovi muhavosti. To so nujni pogoji za napredek v življenju in s tem tudi v duhovnem življenju. Ko popolna, a »aseptična« mirnost, ki je brez čustev, postane merilo za izbiranje in vedenje, nas naredi nečloveške. Ne moremo ne upoštevati čustev. Smo ljudje in čustva so del naše človeškosti. Če ne bomo razumeli čustev, bomo nečloveški. Če ne bomo živeli čustev, bomo brezbrižni do trpljenja drugih in nesposobni sprejeti svoje lastno. Ne da bi upoštevali, da takšne »popolne mirnosti« ni mogoče doseči na tej poti brezbrižnosti. Ta »aseptična distanca«: »Ne vpletam se v stvari. Sem na distanci« ni življenje. Je kakor da bi živeli v laboratoriju, zaprti, da ne bi prišli v stik z mikrobi in bakterijami. Za mnoge svetnike in svetnice je bil nemir odločilna spodbuda, da so spremenili svoje življenje. Umetno veselje ni v redu. Dober pa je zdrav nemir, nemirno srce, ki poskuša najti pot. To velja na primer za Avguština iz Hipona, Edith Stein, Jožefa Benedikta Cottolenga in Karla de Foucaulda... Pomembne odločitve imajo ceno, ki jo postavlja življenje, ceno, ki je dosegljiva vsakomur. Pomembne odločitve se ne zgodijo a loteriji. Imajo svojo ceno, ki jo moraš plačati. To je cena, ki jo moraš sprejeti s srcem, cena odločitve, cena truda. Vendar ni zastonj, ampak je cena, ki je dosegljiva vsakomur. Vsi moramo plačati to odločitev, da bi izstopili iz stanja brezbrižnosti. Stanje brezbrižnosti nas vedno vrže na tla.

 

Potrtost je prav tako povabilo k zastonjskosti, da ne delujemo vedno in samo zaradi čustvenega zadovoljstva. Biti potrti nam ponuja priložnost za rast, za začetek zrelejšega in lepšega odnosa z Gospodom in ljubljenimi osebami, odnosa, ki ni omejen zgolj na izmenjavo dajanja in jemanja. Pomislimo na svoje otroštvo. Kot otroci pogosto iščemo starše, da bi od njih nekaj dobili, igračo, denar za sladoled, dovoljenje ... In tako jih ne iščemo zaradi njih samih, temveč zaradi interesa. Pa vendar so največji dar oni, starši, in tega se zavedamo, ko odraščamo.

 

Tudi mnoge naše molitve so nekoliko te vrste: so prošnje za usluge, naslovljene na Gospoda, brez pravega zanimanja zanj. Gremo in prosimo, prosimo, prosimo Gospoda. Evangelij navaja, da je bil Jezus pogosto obkrožen s številnimi ljudmi, ki so ga iskali zaradi nečesa, ozdravljenja, materialne pomoči, ne pa preprosto zato, da bi bili z njim. Množice so pritiskale nanj, pa vendar je bil sam. Nekateri svetniki in celo umetniki so meditirali o tem Jezusovem stanju. Morda se zdi čudno, neresnično vprašati Gospoda: »Kako si?« A to je zelo lep način, kako vstopiti v resničen, iskren odnos z njegovo človeškostjo, s trpljenjem in celo z njegovo posebno osamljenostjo. Z Njim, z Gospodom, ki je želel do konca deliti svoje življenje z nami.

 

Zelo dobro je za nas, da se naučimo biti z Njim, biti z Gospodom, naučiti se biti z Gospodom brez kakršnegakoli drugega namena, tako kot se nam to dogaja z ljudmi, ki jih imamo radi: želimo jih vedno bolj spoznavati, ker je lepo biti z njimi.

 

Dragi bratje in sestre, duhovno življenje ni neka tehnika, ki nam je na voljo, ni program notranjega »dobrega počutja«, ki bi ga morali mi načrtovati. Ne. Duhovno življenje je odnos z Živim, z Bogom, z Živim, ki ga ni mogoče omejiti na naše kategorije. Potrtost je torej najjasnejši odgovor na ugovor, da je izkušnja Boga oblika sugestije, zgolj projekcija naših želja. Potrtost pomeni ničesar čutiti, vse je temno, a ti iščeš Boga v potrtosti. V tem primeru, če mislimo, da gre za projekcijo naših želja, bi ga mi sami vedno programirali, vedno bi bili srečni in zadovoljni, kot plošča, ki ponavlja isto glasbo. Tisti, ki molijo, pa se zavedajo, da so izidi nepredvidljivi: izkušnje in odlomki iz Svetega pisma, ki so nas pogosto navduševali, danes nenavadno ne vzbujajo nobenega zanosa. In prav tako nepričakovano nam izkušnje, srečanja in branja, ki jim nikoli nismo posvečali pozornosti ali bi se jim najraje izognili – kot je izkušnja križa – prinašajo neizmeren mir. Ne boj se potrtosti, vztrajaj v njej in ne beži. V potrtosti poskušaj najti Kristusovo srce, najti Gospoda. Odgovor pride vedno.

 

Ob težavah torej nikoli ne izgubimo poguma, ampak se odločno spoprimimo s preizkušnjo s pomočjo Božje milosti, ki nikoli ne manjka. In če v sebi slišimo vztrajen glas, ki nas želi odvrniti od molitve, se ga naučimo razkrinkati kot glas skušnjavca; ne pustimo se vznemiriti: preprosto storimo ravno nasprotno od tega, kar nam pravi! Hvala.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 16.11.2022)

 

Kateheza: Ko je v tvojem srcu tema, išči Gospodovo srce